Brezdomci daleč od oči

Odkar je koprska občina zaprla vrata MKC-ja v Gregorčičevi ulici, je svoj prostor izgubilo tudi društvo Dopoldnevi brez imena - DBI, ki je tam skoraj štiri leta imelo dnevni center za brezdomne in socialno ogrožene ljudi. Monika Buhančič iz DBI je po pogovorih na občini razočarano ugotovila, da župan ni naklonjen dnevnemu centru v središču mesta.

KOPER > “Z dejanji smo dokazali smisel dnevnega centra v središču Kopra. Zaradi brezdomcev ni v MKC nikoli prišla policija, nikoli nismo potrebovali pomoči reševalcev, sosedje se nikoli niso pritožili čez naše delovanje. Mislila sem, da smo dokazali, da lahko sobivamo z 'normalnimi'. Pa sem se motila,” pravi Monika Buhančič, vodja društva Dopoldnevi brez imena - DBI. Po tem, ko je MKC zaprl vrata, je prosila za pogovor na koprski občini. “Vse mi je 'padlo dol', ko so mi na občini rekli, da župan v središču Kopra ne želi videti dnevnega centra za brezdomce. V tej izjavi ni nobenega socialnega čuta, sočutja. Obisk na občini je bil po zaprtju dnevnega centra v MKC-ju izguba časa. No, izvedeli smo, da občina ne namerava več financirati našega projekta. Verjetno so se šalili, saj smo lani za naše delovanje dobili 650 evrov. Temu se zlahka odpovemo, potrebujemo pa prostor,” je odločna Buhančičeva.

Izbira za najbolj revne

Prostor MKC-ja ni bil edini v koprski občini, v katerem so se lahko brezdomci družili, se stuširali, oprali zobe, se najedli, igrali družabne igre. Še vedno se lahko zatečejo v dnevni center in zavetišče Rdečega križa pri železniški postaji, pa tudi v Bertoke, kjer so prostori škofijske Karitas. V koprski občini pravijo, da je dnevni center Rdečega križa od središča mesta navsezadnje oddaljen le dober kilometer in ga lahko uporabljajo vse brezdomne osebe, ne le tisti, ki tam prenočijo. Dnevno ga obiskuje do deset uporabnikov, zavetišče pa je skorajda zapolnjeno.

Zakaj bi torej tudi središče mesta potrebovalo dnevni center? “Kdor noče brezdomcev na koprskih ulicah, bo podprl dnevni center prav v centru Kopra. Redki so se samo stuširali in odšli nazaj na ulico, saj tam tako in tako preživijo veliko časa. Zato se radi umaknejo, sploh če je okolje prijetno in se nekaj dogaja,” iz izkušenj govori Monika Buhančič. V MKC so prišli tisti, ki zaradi zdravja niso zmogli poti do Bertokov ali železniške postaje. Tudi tisti, ki ostajajo v središču mesta zaradi preživetja, saj prodajajo časopis Kralji ulice, od prodaje katerega dobijo 50 centov, ali pa zgolj prosjačijo. Nekateri pa so obiskovali tako MKC kot dnevni center Rdečega križa ali Bertoke. “Zakaj navsezadnje ne bi tudi najbolj revni imeli možnost izbire? Zaradi tega še nisi izkoriščevalec,” je prepričana Monike Buhančič.

Bertoki so polni

Tudi Darja Zver iz škofijske Karitas v Bertokih zagovarja misel, da brezdomci potrebujejo dnevni center v središču Kopra. “Število uporabnikov se je zagotovo dvignilo, odkar dnevni center DBI ne deluje več. Tisti, ki potrebujejo našo pomoč, se nikakor ne morejo porazdeliti. To nas izčrpava, saj je delo s to populacijo zelo težko,” pravi Darja Zver. Bertoški center je samo letos obiskalo že 65 uporabnikov, približno 12 ljudi na dan. “Predstavljajte si, da vsak dan, od ponedeljka do petka, pride k vam na obisk dvanajst ljudi. In sedaj si predstavljajte, da vas v torek in četrtek obišče nekaj ljudi manj. Zagotovo bi opazili razliko. Če se malo spremeni ritem, če kdo umanjka kakšen dan, je to velika stvar in malo zadihaš.”

Ko jo vprašamo, v čem je razlika, če je hrana, tuš ali strokovna pomoč zgolj kilometer daleč, pa odgovori: “Vsakdo ima pravico do izbire. To bom ponavljala vse življenje.”

Kaj je en kilometer?

Med tistimi, ki imajo največ izkušenj z brezdomnimi osebami, je tudi društvo Kralji ulice iz Ljubljane. Njegov predsednik Bojan Kuljanac nam je pojasnil, kaj brezdomcem pomeni en kilometer razdalje. Ljubljanski dnevni center je bil prej na Poljanski ulici, 200 metrov od zavetišča. Odkar se je preselil kilometer proč, ga številni brezdomci ne obiskujejo več. “Ker so starejši, ker niso mobilni. In tako posedajo ob Poljanskem nasipu. Brezdomci centra mesta ne bodo zapustili, pa naj si kdo še tako prizadeva.”ALENKA PENJAK

---