Bibliotekarka, ki bdi nad izročilom Pirana in okolice

“To delo me izpolnjuje, osrečuje. Čutim ga kot poslanstvo, ne kot obvezo.” Ni veliko zaposlenih, ki tako pravijo, a ena od tistih, ki svoje delo opravlja z veseljem, je Ksenija Kmetec Petaros, skrbnica domoznanske zbirke v piranski knjižnici. Pozna jo vsakdo, ki ga zanimajo preteklost, sedanjost, literatura in zanimivosti krajev piranske občine. Februarja ji je občina podelila Tartinijevo priznanje.

PIRAN > Delovno mesto bibliotekarske specialistke Ksenije Petaros Kmetec je razpeto med stekleno sobico v nadstropju Mestne knjižnice v Piranu in domoznanskim oddelkom v novih prostorih knjižnice v Luciji. “Odkar imamo enoto v Luciji in prostore, ki so večji, imamo tudi tam trikrat večji prostor za domoznansko zbirko. Tja smo preselili velik del zbirke, tudi vse publikacije in časopisje, ki prinaša teme o našem lokalnem območju - Solni cvet, Primorski utrip, Portorožan, Il Trillo, Lasa pur dir ...” pravi. Poleg tega skrbi tudi za knjižnični program za italijansko narodno skupnost.

Cilj: zbirko približati ljudem

“Najmanj ljubo mi je, ko moram pisati poročila in delati statistiko. Vse ostalo me veseli; sodelovanje z ljudmi, organiziranje prireditev, pogovori z obiskovalci, ki nam prinesejo podatke, me obvestijo, da je izšla določena knjiga ... Mislim, da cilj, ki sem si ga zastavila, dosegam,” pravi o ljubezni do svojega dela.

Cilj, da domoznanstvo približa prebivalcem piranske občine in širšemu okolju, si je Ksenija Petaros Kmetec zastavila že, ko je zbirka v piranski knjižnici šele začela nastajati. “To približevanje se je izkazalo za dobro potezo. Marsikdo mi je rekel, da prej niso niti vedeli, da imamo zbirko in kaj je v njej,” je zadovoljna.

Spomine na začetek svoje poklicne poti umesti v širše razmere v knjižničarstvu. Po drugi svetovni vojni so imeli domoznanske oddelke le v študijskih knjižnicah, ne pa tudi v ljudskih. Ko sta se obe vrsti združili v splošne knjižnice, so tudi manjše knjižnice začele počasi razvijati domoznansko dejavnost. Temelji knjižnice v Piranu so nastali že v 17. stoletju, ko je tam delovala Biblioteca civica. Njena dediščina je pripadla današnjemu Pomorskemu muzeju in tu se je z njo prvič srečala tudi Ksenija Petaros Kmetec, ki je štiri leta pogodbeno delala v muzeju in urejala knjižnico. Leta 1985 pa je svoje delovno mesto dobila nekaj metrov stran, v knjižnici, ki je takrat delovala na Tartinijevem trgu v pritličju sodne palače.

V zbirki je že 5000 publikacij

“Ker se je v 80. letih začelo govoriti, da bi se domoznanstvo lahko selilo tudi v manjše knjižnice, sem se navdušila za to zamisel in začela nagovarjati vodstvo, da bi vzpostavili zbirko ter začela na tem delati,” opisuje začetke. V zgodovini istrskih krajev je bilo veliko belih lis, je ugotovila. V pogovorih z uporabniki knjižnice je spoznala, da niso poznali preteklosti, niso vedeli za vzroke dvojezičnosti, niso poznali avtohtone kulture, razvoja pomorske zgodovine, posledic izseljevanja in priseljevanja ... Domoznanska zbirka pa je te praznine začela polniti; leta 1996 je zbirko formalno ustanovila ravnateljica Oriana Košuta Krmac, vodila pa sta jo Slavko Gaberc in Karmen Kodarin. Naša sogovornica je zbirko prevzela leta 2009.

Eden prvih kamenčkov zbirke sta bili knjigi Stare piranske soline Miroslava Pahorja in Tatjane Poberaj ter Pomorstvo srednjeveškega Pirana, ki jo je izdal Sazu. Danes Ksenija Petaros Kmetec bdi nad več kot 5000 enotami. Gre za knjige o vseh krajih v piranski občini, o pomorstvu, solinarstvu, ribištvu, oljkarstvu, ladjedelništvu, ljudskih običajih, kulinariki, turizmu, obmejnih vprašanjih, arhitekturi, prebivalstvu, znanih osebnostih ... V vitrini oddelka v Piranu pa razstavljajo leposlovje, povezano s kraji v piranski občini.

Brez e-računa ne morejo kupiti razglednice

Ponosna je tudi na zbirko starih razglednic, skrbno zloženih v velike albume. V njih je 600 razglednic; več kot 150 jih prikazuje Piran, veliko jih je iz Portoroža in povezanih s turizmom, pa tudi iz vseh drugih krajev v občini. Najstarejše so iz leta 1897, da se ne bi obrabile, pa so jih digitalizirali in jih objavljajo na spletni strani knjižnice ter na portalu digitalizirane kulturne dediščine Kamra - www.kamra.si.

Prav razglednice pa kažejo tudi na težave knjižnice z njihovim pridobivanjem: “Gradivo bi lahko našli tudi na bolšjih sejmih, a ga tam ne moremo kupiti. Doslej je sicer še šlo, če so nam izdali račun, zdaj pa lahko delujemo le z e-računi. Če ga kdo ne more izdati, od njega ne moremo ničesar kupiti. V zadnjih letih smo sodelovali z dobrim dobaviteljem, pred dobrim tednom pa nas je obvestil, da se bo verjetno kar prenehal ukvarjati s prodajo starih razglednic.”

Po drugi strani pa v knjižnici opažajo, da je za dogodke, povezane z domoznanstvom vse več zanimanja. Na njih predstavljajo delčke zbirke, pri tem pa sodeluje tudi z društvi, drugimi institucijami in posamezniki, ki cenijo preteklost in izročilo krajev. Pripravijo povprečno po en dogodek na mesec in vsi so dobro obiskani. Za vse te dogodke, skrb za ohranjanje dediščine, literarne večere, pisanje strokovnih člankov in prevajanje domoznanskih prispevkov iz italijanščine je Ksenija Petaros Kmetec februarja prejela tudi občinsko Tartinijevo priznanje.

To in odzivi ljudi, ki prihajajo k njej in ji predajajo svoje spomine na preteklost kraja, je njeno zadovoljstvo. Kljub vsemu pa ji dela ne bo zmanjkalo - publikacije, povezane s kraji v piranski občini, neprestano izhajajo, v majhnem prostorčku domoznanske zbirke pa na njen pregled že čaka tudi kar nekaj škatel gradiva. Knjižnici jih je podarila družina pokojnega kiparja Janeza Lenassija, v njih pa je del zbirke njegovih knjig in gradiv.

HELENA RACE

---