Arheološki park poln mozaikov

Arheološki park Simonov zaliv, ki je park državnega pomena, končno dobiva pravo podobo. Ekipa Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije odstranjuje zaščito z mozaikov nekdanje rimske obmorske vile. Odkrili so jih okrog leta 1925 in jih pred tremi desetletji prvič konservirali, potem pa zasuli, da bi jih obvarovali pred dolgimi prsti neželenih obiskovalcev.

V ospredju je posnetek izvirnega mozaika, preostalih pet je 
pristnih.  Foto: Mirjana Cerin
V ospredju je posnetek izvirnega mozaika, preostalih pet je pristnih.  Foto: Mirjana Cerin

IZOLA > Mozaike so znova (delno) konservirali na mednarodni delavnici zavoda za varstvo kulturne dediščine pred petimi leti in jih spet zasuli. Tokrat pa jih bodo pustili na površju, saj Inštitut za dediščino Sredozemlja v arheološkem parku snuje interpretacijski center, v katerem bodo prikazali življenje v nekdanji vili.

Na območju vile iz obdobja prvega stoletja našega štetja je šest talnih mozaikov, od tega pet pristnih in en posnetek (izvirno različico hranijo v koprskem Pokrajinskem muzeju). Vsi so črno-beli, ker so nastali v zgodnjem rimskem obdobju. Oker odtenek so dobili zaradi umazanije in prahu.

“Med seboj se razlikujejo po širini črne obrobe, ki je lahko enojna ali dvojna, in po velikosti kockic,” pojasnjuje restavratorka Nataša Škrjanec. Kar nekaj kockic se je po letu 1922, po začetku izkopavanj, za vselej izgubilo. Odnašali so jih otroci, ki so se kopali na bližnjem kopališču, kot nekakšne brezplačne spominke z morja, saj mozaikom tedaj še niso pripisali pravega pomena. Manjkajoče dele, kjer so vidne zaplate zemlje, bodo restavratorke pod vodstvom mag. Martine Lesar Kikelj zapolnile z malto. Prav zdaj ugotavljajo, katera apnena mešanica bo najprimernejša. Kockice pa utrjujejo z obrobami, da se ne bi krušile.

Tudi stari Rimljani so uporabljali malto. “Mozaike so postavili na apneno malto, ki jim je služila kot podlaga in vezivo hkrati. Kockice so sproti oblikovali.” Škrjančeva pravi, da so mozaiki v Simonovem zalivu zelo natančno izdelani. Zaradi kasnejše kmetijske obdelave površja in drugih posegov pa je teren poln udornin.

Arheološki park ureja Inštitut za dediščino Sredozemlja (deluje pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem) v okviru projekta Arheologija za vse. Zanj je dobil 1,2 milijona evropskega denarja. Do aprila prihodnje leto bodo restavrirali vse mozaike obmorske vile in nad njimi postavili streho, ki jih bo ščitila pred vremenskimi nevšečnostmi. Kakšne oblike bo, še ne vedo; možno je, da bo v rimskem slogu ali pa povsem sodobna. Zaživel bo tudi interpretacijski center z zasloni na dotik, ki bo prikazovali življenje v vili. Projekt bodo izvajali najmanj pet let in razvijali kulturni turizem ter povezali istrska arheološka najdišča.

Da ne bi mozaikov dodatno poškodovali, se jim pri restavriranju ne sme muditi, čeprav lovijo poletne dneve, ki so za takšne posege najprimernejši. Najprej odstranijo peščeno nasutje, zatem ponjavo iz filca. Slednjega odstirajo zelo previdno, ker je pod njim veliko koreninic, ki segajo celo pod mozaike. “Kjer jih izpodrivajo, je treba odstraniti tako mozaike kot koreninice in mozaike zatem vrniti na nekdanje mesto,” navaja Škrjančeva. Koreninice in plevel režejo s škarjami. Pri delu si pomagajo še z zidarsko žlico (odstranjujejo peščeno nasutje), gumijastim kladivom, modelirnim orodjem, čopiči ter metlicami. Na koncu bo sledilo še kemično odstranjevanje škodljivih soli z mozaikov, pa njihovo utrjevanje, injektiranje, nanos dekorativnega ometa ...

Se kdaj naveličajo dolgotrajnih čepečih položajev s sklonjeno glavo? “Ne, nikoli. Potrpežljivosti nam zagotovo ne manjka. Odkrivanje mozaikov je najlepši del našega poklica. Drugi, prav tako poseben trenutek pa je, ko končamo s konserviranjem in predmet dobi končni videz. Lahko se zgodi, da nas kdaj malo zaboli križ, sicer pa so naša telesa že utrjena,” Škrjančeva ne skriva veselja do restavratorstva.

MIRJANA CERIN


Najbolj brano