Ankarančani zahtevajo, da Luka Koper očisti mulj z njihovih plaž

Kakšne so možnosti, da bi Luka Koper Antonini Horvat in ostalim Ankarančanom uresničila željo in očistila muljaste plaže? Luka Koper pravi, da brez soglasja naravovarstvenikov projekta ne bi niti mogla začeti. Naravovarstvenike pa skrbi, kako bi čiščenje mulja vplivalo na slanoljubne rastlinske združbe, zrasle na Sv. Katarini in pod Sv. Nikolajem.

Odpri galerijo

ANKARAN > Pobuda o čiščenju mulja je bila nazadnje izrečena ob nedavnem obisku varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer v Ankaranu. Krajani so ji zaupali svoje skrbi zaradi onesnaževanja Luke Koper, upokojenka Antonina Horvat pa je pred zbranimi krajani predstavnico Luke zaprosila: “Bodite ljubeznivi in posesajte mulj z naše plaže ter ga odpeljite.”

Bi lahko bilo čiščenje mulja z ankaranskih plaž tako preprosto? “Ne, tako preprosto zagotovo ne bo šlo,” je prepričan ankaranski župan GregorStrmčnik. Odpravljanje škode, ki jo je v preteklosti s svojimi posegi v severnemu delu Koprskega zaliva povzročila Luka Koper, je na seznamu nalog, ki si jih je zadala ankaranska lokalna oblast. “Luka tega mulja zagotovo ne bo kar sama posesala, vendar občina Ankaran na to ne bo pozabila. Zahtevali bomo sanacijo severne obale Koprskega zaliva, od Sv. Katarine do Lazareta. Morda jo dočakamo že čez pet let,” je optimističen Strmčnik.

Mulj so odlagali nestrokovno

Nekoč peščeno in zelo priljubljeno plažo Sv. Katarine je začela Luka z muljem prekrivati v 80. letih in v začetku 90. let preteklega stoletja, ko se je lotila širjenja terminala za razsuti tovor, na katerem je danes avtomobilski terminal, in poglabljanja tretjega bazena. Mulj so odlagali nestrokovno, na tisoče kubičnih metrov je morski tok prosto odnašal proti severu. “Izvajalec tega posega, ki je povzročil veliko okoljsko škodo, je znan - Luka Koper, naročnik posega pa tudi - država. To so dejstva,” našteva Strmčnik.

Rešitev za vse - le plačati je treba

Ladja-sesalec Dravo Costa Dorada, ki je lani poglabljala luški prvi bazen, bi zagotovo zmogla očistiti obale Ankarana. V našem časniku smo že opisali njeno tehniko čiščenja mulja: s palube spustijo sesalno cev do morskega dna, najprej v mulj brizgajo vodo pod visokim pritiskom, da ga zmehčajo in razredčijo, nato pa začnejo sesati to mešanico vode in mulja, ki jo odlagajo v skladišče na palubi. Ko je do vrha polno sive brozge, kar traja približno pol ure, odplujejo v tretji bazen pristanišča, kjer na palubo priklopijo ogromno cev. Ta mulj in vodo po poltretji kilometer dolgem cevovodu prečrpa v kaseto na ankaranski bonifiki. Tam se mulj suši leto ali dve.

Koprčan tunizijskih korenin Noureddine Ayari je zaposlen pri nizozemski družbi Van Oord, lastnici tega morskega sesalca. Ko smo ga pred dnevi vprašali, ali so že kdaj sesali mulj s plaž, je odgovoril pritrdilno. “Vse se da očistiti. Čistimo, denimo, kanale in morje Rotterdama in Amsterdama. Zmeraj imamo rešitev za vse, le plačati je, seveda, treba,” je odgovoril Ayari.

Kaj porečejo naravovarstveniki?

Ima Luka Koper v predalu že narejeno študijo, s katero bi odpravila škodo na ankaranskih plažah? Ali pa jo morda načrtujejo? “Glede možnosti odstranjevanja mulja bi bilo morda smotrno najprej pridobiti mnenje stroke, saj je območje med Sv. Katarino in Sv. Nikolajem vključeno v območje Natura 2000,” so opozorili v službi za stike z javnostjo Luke Koper. Takšnega mnenja sami doslej niso iskali, dodali pa so, da bodo “kot okoljsko ozaveščeno pristanišče prisluhnili vsem predlogom”, da si že vrsto let prizadevajo zmanjšati negativne vplive pristaniške dejavnosti na naravno okolje in da že desetletja prispevajo k trajnostnemu razvoju družbene skupnosti (v občini Ankaran so v letih 2007 in 2008 prispevali denar za sanacijo zapuščenega mandrača v zalivu Sv. Katarina).

Robert Turk, vodja piranske enote zavoda za varstvo narave, opozarja, da bi morali najprej ugotoviti, kaj bi se spremenilo, če bi mulj odstranili. “Zagotovo se ne bi smeli spremeniti pogoji za rast slanega travnika,” je bil kratek naravovarstvenik.

Školjčna sipina in slani travnik

Sredozemski slani travnik pri Sv. Nikolaju res sodi v varni objem Nature 2000. Obrežno morsko močvirje predstavlja edinstven primer slanoljubnih rastlinskih združb na plitvih, vlažnih, muljastih slanih tleh (polojih) na slovenski obali. Ta slani travnik strokovnjaki uvrščajo med ekosisteme izjemne ekološke vrednosti (ekosistemska naravna vrednota). Piranska enota zavoda za varstvo narave je z denarjem kneževine Monako, delavci koprske komunale in prostovoljci Krajinskega parka Sečoveljske soline pred leti uredili območje tako, da so čez travnik položili dvignjeno leseno pešpot, v posebnem predstavitvenem bazenu pa so na ogled ostanki lupin školjk in polžev iz školjčne sipine pri Sv. Katarini. Tako imenovano pokopališče školjk (čeprav je dejansko bolj pokopališče polžev) je poleg slanega travnika edina lepota, ki se je rodila iz luškega odlaganja mulja in jo je z izpiranjem peščenega nasutja ustvarila bibavica. Medtem ko školjčna sipina živi, slani travnik postopoma, a vztrajno zaraščajo drevesa in kanele.

Kot noj z glavo v pesku

Bi bilo sploh mogoče najti soglasje med naravovarstveniki, varuhi tako posebnih ekosistemov, ter tistimi, ki bi radi povrnili kristalno čisto morje? Bi lahko ohranili prvo in povrnili drugo? Oliver Morgan, Ankarančan, bojevnik zoper luški tretji pomol, ki še zmeraj čaka na raziskavo posledic vplivov luških emisij, se spominja Sv. Katarine in Sv. Nikolaja izpred muljastega obdobja: “Kje so tisti časi, ko je maestral kodral valove kot bele ovčice, ribice so igrivo poskakovale iz penastih valov, mi pa smo čofotali tam pri sv. Katarini,” pravi Morgan, imetnik številnih dokumentiranih spominov. Z Luko Koper živi v neposredni soseščini ter je naveličan mečkanja, s katerim Luka ne rešuje okoljskih vprašanj. Pri tem ni edini.

ALENKA PENJAK

---