Anglež, ki ima tovarno v Dekanih

“Neverjetni so, tu v Lami. Znajo narediti vse. Ampak - ni jim treba delati vsega. To je edino, kar se morajo še naučiti,” z lahnim nasmeškom Robert Appleby pospremi nezgrešljivi angleški humor. Sedimo v jedilnici menze Lame v Dekanih. Njegove Lame.

Na mizo, pogrnjeno z bombažnim prtom na kvadratke, so prinesli krožnike z ribjim filejem, špinačo in polento. “Solato pa si bomo že sami pripravili,” se Robert H. Appleby suka pred solatnim barom in izbira oljčno olje. Suvereno.

Robert Appleby je predsednik upravnega odbora Lame in njen večinski delničar. Je največji lastnik in predsednik Skupine Titus, kamor sodi Lama s hčerinskimi družbami. Njegova vsestranska vpletenost v dekansko podjetje, ki velja za enega največjih evropskih proizvajalcev pohištvenega okovja in blažilcev, je razblinila marsikateri dvom ob odločitvi koprske banke, da lastniški delež v Lami proda tujcu. Večinski delničar je leta 2006 postal Titus International, ta pa je kasneje delež prodal trojici menedžerjev, z Robertom Applebyjem na čelu.

Včasih so v Lami izdelovali predvsem odmične spone za pohištvo, zadnja leta so njihov hit inovativni blažilci, ki poskrbijo, da predali in vratca pohištva mehko zdrsnejo nazaj. Hvaležno za ušesa in inovativno, ena izmed dobrih idej, ki so jih v Lami znali preliti v dober izdelek.

Dobra, pravzaprav zelo dobra naložba

Novi lastniki so ta potencial Lame uvideli. Predvsem pa so vedeli, da morajo vlagati - v stroje, trge, v ljudi. Samo lani so za razvoj namenili več kot sedem milijonov evrov. Vlaganja se obrestujejo. “Vse kaže, da je bila odločitev za naložbo v Sloveniji dobra. Pravzaprav zelo dobra. A to ne pomeni, da je šlo vedno le navzgor ali da nam je ta naložba veliko navrgla,” pravi angleški menedžer. Z drobnim nasmeškom doda, da je Lama tudi dobra stranka za banke. “Ne glede na to, kar si v Sloveniji mislite o svojih bankah, jaz jih cenim. Dobre so. No, ne vedno, glede na to, da imate zdaj tudi slabo banko.”

Zadnje desetletje je Appleby razpet med Titusovim podjetjem v ZDA, Londonom, kjer živi, in Dekani. Evropsko proizvodno srce skupine bije na obrobju Kopra. “V drugem življenju bom imel trgovino in nikamor mi ne bo treba, vsi bodo prihajali k meni. No, dotlej pa sem obsojen na potovanja,” navidez vdano pravi sloki mož, a je jasno, da v svojem poslu uživa.

Izola mu je prirasla k srcu

Čeprav tega ne kaže, bo prihodnje leto dopolnil 70 let. A vsak moder poslovnež, še posebej pa lastnik, razmišlja o nasledniku. V Dekanih vse pogosteje videvajo njegovega sina Joea, ki je po izobrazbi magister geotehnologije. “Odgovoren je za investicije in je tudi direktor Lame Avtomatizacije,” pravi Appleby. Ko bo našel naslednika, bo sam več časa preživel na enem kraju. Morda tudi v Izoli, ki mu je prirasla k srcu. Ko je v Dekanih, prebiva v izolskem hotelu Marina. “Majhno mesto, prijeten hotel, pogled na mandrač, dobro se je ... Edino s parkiriščem je križ,” že jadikuje kot pravi Slovenec. Ko prihaja v Dekane, običajno prileti na beneško letališče. Tam si najame avto in v dobri uri je v Dekanih. “V Londonu pravim, da grem v kraje, ki so blizu Benetk. Kjer je morje, kjer se dobro je, imajo ribe pa tartufe ...” niza vtise.

Za Slovence pravi, da so prijetni in energični, ve tudi, da se radi prepiramo. Še posebej ceni znanje Slovencev, tudi znanje tujih jezikov. “To je prekletstvo nas, Angležev. Povsod nas razumejo, to nam je v potuho. Jaz, recimo, znam v kakih petih evropskih jezikih zgolj najeti sobo in preleteti meni,” pravi z resnim izrazom na obrazu, a je jasno, da to bolj malo drži.

Kot malone vsi tuji turisti je seveda bil na Bledu. A že pred 45 leti! S tedanjim dekletom je kot študent prepotoval skoraj vso Evropo. Z vlakom do Avstrije, potem pa sta štopala. “Najprej sva se ustavila v Ljubljani, šla sva na Bled, potem pa na jug, do Beograda in vse do Aten. Kje so že ti davni časi!” se nostalgično spominja. In tedaj, kot mladi študent, si res ni mogel misliti, da bo nekoč v prihodnosti menedžer in lastnik enega izmed slovenskih podjetij in da bo Slovenija redno na seznamu njegovih službenih poti.

SONJA RIBOLICA

---