“Želim si le, da bi lahko dostojno živel”

Slovenijo je lani zapustilo 13.384 prebivalcev, od katerih je bila dobra petina visoko izobraženih. Med tistimi, ki so se odločili upanje za zaposlitev poiskati v tujini, zlasti v Avstraliji in na Novi Zelandiji, je veliko mladih, ki v Sloveniji preprosto več ne vidijo prihodnosti.

 Mnogi mladi odhajajo v tujino, saj v Sloveniji ne vidijo več prihodnosti (fotografije je simbolična). Foto: Petra Vidrih
Mnogi mladi odhajajo v tujino, saj v Sloveniji ne vidijo več prihodnosti (fotografije je simbolična). Foto: Petra Vidrih

KOPER > “V bistvu mi je popolnoma vseeno, kam grem. Italija, Avstrija, Nemčija, Švedska, Kanada, Avstralija ... Važno je, da bom dobil službo in lahko plačeval položnice ter poskrbel za svojo družino. Vse, kar si želim, je, da bi lahko dostojno živel,”pravi 35-letni Koprčan, ki se ne želi razkriti z imenom in priimkom. “Nikoli ne veš, kdaj se kakšna beseda, sploh, če je izrečena v jezi, obrne proti tebi,” je previden.

Razočaran nad Slovenijo, je - tako kot mnogi drugi mladi - sklenil svojo novo priložnost poiskati v Avstraliji. Njegova prva izbira je bila sicer Kanada. “Ampak tam kot gradbenik nimaš ne vem kakšnih možnosti za delo, razen na skrajnem severu države, kamor pa me zaradi mraza ne vleče.” Odločil se je za Avstralijo, ki je poleg Kanade in Nove Zelandije zelo odprta za ekonomske priseljence. Pred petimi leti si je to celino in tudi sosednjo Novo Zelandijo že pobliže ogledal. “Dol sem bil dva meseca, da sem malo 'potipal teren', kot pravijo. Krasni deželi, krasni ljudje ... in kot sem izvedel, je tam veliko možnosti za delo, predvsem v Avstraliji, kjer so gradbeniki zelo zaželeni.”

“V Sloveniji ne vidim prihodnosti”

Leta 2011 je bil že tik pred tem, da vzame pot pod noge - pripravljal se je že na izpit iz angleščine, da bi se prijavil za stalni vizum -, a se mu je doma nasmehnila sreča in dobil je delo v projektantskem biroju. “Moram reči, da mi ni žal, da sem ostal v Kopru, saj sem si nabral dodatne izkušnje še na tem področju.”

A če mu je delo projektanta tako zelo všeč in če je imel v Kopru zaposlitev za nedoločen čas, zakaj potem sploh odhaja v Avstralijo? “Sliši se skoraj neverjetno, kajne? Opravljal sem najboljše možno delo, kar bi si ga lahko zamislil, a kaj, ko z minimalno plačo ne morem preživeti.” Z novim letom je namreč tudi žena ostala brez službe. “Ker kot diplomirana geografinja ni mogla dobiti dela, se je prekvalificirala v vzgojiteljico, tako da ima sedaj končani dve fakulteti. Zadnje leto je bila zaposlena prek javnih del v enemu od koprskih vrtcev. Konec decembra ji je pogodba potekla ...” Žena bo februarja rodila, družinica se bo povečala. “Država je precej oklestila denar za javna dela, možnosti za novo zaposlitev ni ... Pa ne moremo živeti od socialne pomoči, lepo vas prosim ... V Sloveniji enostavno ne vidim prihodnosti.”

Z dvema minimalcema ne gre

Čez nekaj dni tako potuje na skrajni vzhod Avstralije, v okolico Brisbanea, tretjega največjega avstralskega mesta. Tja sicer odhaja kot študent (želi se izpopolniti v znanju angleškega jezika), a upa, da bo kmalu našel službo v svoji stroki in študentski vizum zamenjal za delovnega. Računa namreč, da bo kot diplomiran inženir gradbeništva z več kot desetletnimi izkušnjami tako v operativi kot v projektivi in z opravljenim strokovnim izpitom za vodenje del zanimiv za kakšnega delodajalca. “Brisbane ima 2,5 milijona prebivalcev in ponuja kar 800 prostih delovnih mest zgolj v inženirskih panogah. Pri nas jih v vseh panogah ne premoremo niti 400. Pripravljen sem opravljati vsakršno delo, moja želja pa je, da bi delal kot projektant.”

Gradbeništvo je bilo nekoč gonilna sila slovenskega gospodarstva, pravi naš sogovornik. In namesto da bi država odprla investicije in ponovno zagnala ta sektor, se biroji in podjetja zapirajo, delavci pa ostajajo na cesti, ne more razumeti. “Pa je dela dovolj za vse! Avtocesta, drugi tir, tretji pomol ... da niti ne naštevam. A naši veljaki očitno ne razumejo, da krpanje proračuna ni vse,” je kritičen.

Doma pušča nosečo ženo in komaj triletno hčerko. “Seveda mi je težko. Zelo težko. Ko se bo rodil drugi otrok, bom daleč, daleč stran. A druge izbire žal nimam,” pravi. “Tako ne gre več. Z dvema minimalnima plačama životarimo: obračati moramo vsak evro, da sploh pridemo skozi mesec, vsak drugi dan se prehranjujemo pri starših, da nam ostane za položnice, v trgovino sploh več ne hodimo ... Tudi starši imajo svoje probleme - ne nazadnje morajo vzdrževati tudi mlajšega brata, ki kljub končanemu faksu ne more najti službe -, in ne morem jih v nedogled obremenjevati s svojimi problemi. To ni odgovorno.”

Več možnosti za dostojno življenje

Zaveda se, da se niti v Avstraliji ne cedita le med in mleko, prepričan pa je, da je na drugem koncu sveta vendarle več možnosti za dostojno življenje kot doma. “Nisem še slišal, da bi se kdo vrnil nazaj, ker mu ne bi uspelo,” pravi. “Je pa res, da se moraš zelo potruditi, da bi ti.” Že pot do obljubljene dežele ni preprosta. Doslej je samo za priprave porabil 2800 evrov. Toliko so ga namreč stali študentski vizum, letalska karta, osnovno zdravstveno zavarovanje in vpisnina za šolnino. “Lahko bi izbral tudi drugo možnost. Lahko bi zaprosil kar za stalno delovno vizo, za kar moraš imeti sicer res dobre reference, ampak postopek traja kar dve leti, jaz pa žal nimam toliko časa.” Zato si je raje izposodil denar in si s pomočjo prijateljev in znancev v Avstraliji, ki so se že prebili skozi vse te postopke in uspeli najti službo, uredil vse potrebne papirje.

Po podatkih statističnega urada se je od leta 2000 dalje iz Slovenije vsako leto odselilo več njenih državljanov, kot se jih je vanjo priselilo. V največjem številu so se odseljevali v Nemčijo in Avstrijo; v ti dve državi skupaj se je vsako leto preselilo od 29 do 52 odstotkov iz Slovenije odseljenih slovenskih državljanov. Natančni razlogi za odseljevanje niso znani, zagotovo pa so se odseljevali tudi zaradi iskanja novih priložnosti v tujini, izobraževanja, združevanja družin ipd.

“Začetni vložek je resda velik, a ko enkrat dobiš delo, je vse zelo preprosto. Na študentski vizum lahko delaš 20 ur na teden, kar je dovolj, da preživiš. Minimalna urna postavka je namreč 20 dolarjev na uro. Če si skromen, potrebuješ na mesec približno 1200 evrov. Ko pa dobiš redno službo, si na konju. Delaš sicer cele dneve, a minimalna plača znaša 2200 evrov. In ko imaš enkrat delovno vizo, so javni vrtci in šole zastonj,” veselo pove. Želi si namreč, da bi se mu njegova družina lahko čim prej pridružila.

Beg možganov je treba ustaviti

“Žalostno je, da izobraženi ljudje bežijo iz Slovenije. Sam poznam vsaj deset mladih z Obale, ki so v zadnjih štirih, petih letih odšli v tujino; večinoma v Avstralijo in na Novo Zelandijo,” pravi. Kljub univerzitetni izobrazbi zanje doma ni bilo dela. “V Sloveniji se resnično ne da več živeti. Država je dovolila, da je delo podcenjeno. Do službe prideš le še po zvezah. Razpisi so sami sebi namen. Poleg tega nobenega ne zanima, koliko let in truda si vložil v znanje, v strokovne izpite, in koliko denarja si vložil v izobraževanje. Pomembno je zgolj to, ali lahko neko storitev opraviš ceneje kot drugi. To je popolna degradacija. Nismo hodili na faks, zato da bi se zdaj prodajali pod ceno,” je odločen naš sogovornik, ki ne more razumeti, da država prav tistim, v katere je dejansko največ vložila, sedaj obrača hrbet. “Mladi ne morejo priti do prve zaposlitve, ker nimajo izkušenj. Izkušenj ne morejo dobiti, ker zanje ni dela ... In smo v začaranem krogu. Ni čudno, da mladi izobraženi ljudje bežijo iz Slovenije.”

PETRA VIDRIH


Najbolj brano