“Vprašati se moramo, ali še imamo univerzo”

Rado Pišot je športnik. Po svojem znanstvenem področju, osebni zgodovini in načinu življenja. Rektor, razmišlja, je kot trener, ki na ekipo prenaša samozavest in moč, a tudi strah.

Rado Pišot je v mladih letih igral nogomet, nato se je preizkusil še kot trener. Bil je in ostaja navdušen smučar. Veselje do gibanja je prenesel na svoje tri otroke in gibanje je postavil v središče svojega študija - diplomiral, doktoriral in predaval je na ljubljanski Fakulteti za šport - ter raziskovalnega dela. A športni del njegovega življenja ga je naučil veliko tudi o odnosih in človeški psihologiji, poudarja: “Zmagovati pri izidu tri proti nič je lahko. Težko je ostati trden, ko sodnik pri ena proti ena nasprotniku piska nezasluženo enajstmetrovko. In v takšnih razmerah je zdaj slovenski univerzitetni prostor.”

Druga prepoznavna dimenzija sveta 53-letnega Pišota so njegove primorske korenine, iz katerih izhaja izrazit občutek pripadnosti prostoru. Predniki iz Vipavske doline, priimek, ki morda izhaja iz francoskega Pissot in ga je za seboj pustil kakšen Napoleonov vojak, izkušnja večjezičnosti in večkulturnosti definirajo njegovo razumevanje Primorske kot specifičnega, pa čeprav nadvse heterogenega prostora.

In takšna, namreč raznolika in odprta, bi morala biti tudi univerza. “Spominjam se, da smo že ob razmislekih o ustanavljanju univerze videli priložnost, da vzpostavimo intelektualno jedro prav tu, v tem kulturno in jezikovno prepišnem prostoru. Je univerza ta posebni položaj dovolj izkoristila? Najbrž še ne,” razmišlja in dodaja. “Sem oster nasprotnik teze, da mora univerza ustvarjati odličnost sama po sebi ter da je potemtakempovsem vseeno, kje je. Univerza nujno potrebuje lokalno okolje in obratno.”

Preseganje delitev in razlik, tudi meja znanstvenih disciplin ter meje med akademsko in laično javnostjo, je priložnost primorske univerze, ki ji majhnost daje prožnost in gibčnost, meni Pišot. Povezovanje znanj, ki ni le interdisciplinarno, temveč gre korak dlje, v načelo, ki ga sam imenuje “integrativnost”, je v središču njegovega raziskovalnega dela. Na vprašanje, na kateri svoj akademski dosežek je najbolj ponosen, odgovori brez pomislekov: “Na razvoj kineziologije. Začeli smo leta 1998 s prvim projektom, danes imamo inštitut, ki zaposluje več kot 20 raziskovalcev, vrsto projektov, konferenc, znanstveno revijo. Iz želje po tem, da bi to znanje širili in delili, je zrasel študijski program, v katerem se izobražuje več kot 250 študentov, prihajajo tudi iz tujine, na program se vpisujejo zdravniki, kar je velika redkost.”

O vedi o gibanju človeškega telesa govori z zavzetostjo in strastjo ter brez zadržkov priznava, da je zelo čustven tudi do Univerze na Primorskem. “Sem edini od sedanjih članov tega telesa, ki v senatu sedi od samega začetka,” pojasnjuje Pišot, ki je bil med pobudniki ustanovitve univerze. “Ustanova je do sedaj preživela tri značilna obdobja. Prvo je bilo, tako kot večina začetnih obdobij, precej idealistično in srečno. V drugem je univerza dokaj uspešno vzpostavljala svoj položaj v nacionalnem in mednarodnem prostoru. Tretje pa je bilo zelo specifično, saj se je začelo v času hude finančne krize. Skrbi me, kakšno bo četrto obdobje, kakšne poti bo ubirala ustanova.”

Dialog, vzpostavljanje pripadnosti in iz tega izhajajoča odgovornost. To so osrednje točke Pišotovega programa. “Imamo krasne študente, imamo izvrstne učitelje. Moramo jim dati pravico do participiranja. Samo če se bo slišal njihov glas, lahko od njih utemeljeno pričakujemo odgovornost,” razmišlja Pišot, ki ima z vodenjem precejšnje izkušnje - bil je dekan Pedagoške fakultete, prorektor za znanost na univerzi, zdaj pa vodi Znanstveno raziskovalno središče. Ključ za srečno prihodnost univerze, meni, je v povezovanju: “Vprašati se moramo, ali sploh še imamo univerzo ali imamo le skupek članic. Rektor, senat in upravni odbor morajo razmišljati o prihodnosti ustanove kot celote.”

VESNA HUMAR

---