“Poklic učitelja je najlepši poklic na svetu.”

Vilma Jenko, nekoč najboljša učiteljica, danes neutrudna voditeljica žena, ki pri balinarskem društvu 4. julij iz Kopra skrbijo za čilost telesa in duha. Prav ta čila gospa, ki je naučila brati, pisati in računati na tisoče otrok, je oktobra upihnila devetdeset svečk na rojstnodnevni torti.

KOPER > Ko je stopila v upokojenske čevlje, so ji bili sprva tesni. Pogrešala je učiteljsko življenje, učence in sodelavce s koprske Osnovne šole Janka Premrla - Vojka. Še sreča, da so jo povabili, naj sestavi žensko balinarsko skupino, prvo takšno v Kopru. Nadela si je ime po nekdanjem dnevu borca 4. juliju, za kar je zaslužen stari prijatelj Pavle Kos, ter tri desetletja s svojimi dekleti žela velike uspehe. “To je miren šport, ob katerem pozabiš na vse, kar te bremeni. Je rekreacija in druženje obenem,” pravi Vilma Jenko, ki, letom navkljub, še vedno vsak teden v balinarskem klubu na Markovcu s skupino 15 soigralk vadi metanje balincev.

Čeprav ne posegajo več po državnih medaljah, se nadejajo prihodnjih uspehov. Naša sogovornica ne tekmuje več, ostala pa je tehnični vodja ekipe 4. julij. “To mi pomaga, da se vzdržujem v tej družbi in ne ostajam doma,” razloge za svojo predanost balinanju našteva gospa Vilma. Nekoč so obiskovale številne kraje po Sloveniji, še posebej ji je ljub spomin na balinarska srečanja v Slovenj Gradcu, kjer so šport združile s kulturnimi dogodki.

Osvoboditev Trsta - najlepši dan

Njeno življenje je ovekovečeno s številnimi priznanji, zahvalami, plaketami, ki sozaznamovale njeno učiteljsko delo pa tudi tisto, aktivistično, ko je med drugo svetovno vojno delovala v Tržiču, v osvobodilnem gibanju. Rodila se je v Kozani v Goriških brdih, stara sedem let pa je odšla v Tržič k teti, kjer je dočakala pričetek vojne, vkorakanje partizanov v Trst in tudi njihov odhod. “Dva dni smo poslušali, kako se partizani bojujejo za Trst. Slišalo se je kot grmenje! Nakar smo dočakali najlepši, najsvetlejši dan, 1. maj 1945, ko so partizani osvobodili Trst. Zjutraj je vkorakala v Tržič Kosovelova brigada in pela Hej, brigade. Zasuli smo jo s cvetjem, ki smo ga pobrali okoli hiše. Popoldne smo srečali še zaveznike. Ko pa se je po dobrem mesecu odred jugoslovanske armade umaknil iz Trsta v Opatje selo, smo vsi jokali, tako žalostni smo bili,” se svojih mladostnih dni spominja Vilma Jenko.

Nato se je s stricem odselila v Brda, teta je že umrla. Vpisala se je v uršulinski zavod v stari Gorici, končala meščansko šolo in naredila sprejemne izpite za vpis na učiteljišče v Portorožu: “Prva delovna mesta smo dobili po istrskih vaseh, kjer so bili takrat zelo revni. Moj brat je bil ravnatelj osnovne šole v Borštu, njegova žena je tam učiteljevala, pa so prosili šolskega inšpektorja, če še mene pošlje v Boršt.” In je šla. Tam je ostala dve leti, družbo pa ji je delala učiteljica Milica Debernardi.

Zakon, poln ljubezni

Med spomini, posebno ljubimi, je nedvomno tisti o možu Ivanu, ki je letos prav tako dopolnil 90 let. Nekega dne jo je zagledal na koprski avtobusni postaji. Zamudila je zadnji avtobus do Boršta in se zjokala, on pa ji je pristopil s hrbta, ji položil roke čez oči in jo rešil iz neprijetnega položaja. Ostala sta za vekomaj skupaj: v zakonu se jima je rodil sin, imata tudi tri vnuke in štiri pravnuke.

Spomini na mladost pa so prepleteni z delom in samo delom. “Bili smo tako narodno zavedni, da se sploh nismo zavedali mladosti. Nismo imeli knjig, učbenikov, materiala za delo z učenci. Vse smo ustvarjali sami. Nikoli nisem šla spat pred polnočjo,” se delovnih let spominja Vilma Jenko.

Iz Boršta se je po ukazu šolskega inšpektorja preselila v tako imenovano vadnico učiteljišča, kjer so praktično usposabljali učitelje za delo v razredu. Svoje poklicno delo pa je sklenila na OŠ Janka Premrla - Vojka kot razredna učiteljica. “Poklic učitelja je najlepši poklic na svetu. Ko sem odhajala v pokoj, smo se prav vsi jokali. Zlasti pa me je ganilo pismo, ki sem ga prejela ob letošnjem jubileju, v katerem so se mi zahvalili, da sem bila najboljša učiteljica, kar so jih imeli,” pove Vilma Jenko, ki je od nekdaj vedela, da je prav poklic učiteljice tisti, ki ga želi opravljati.

ALENKA PENJAK

---