“Lepo se uredimo, da se nam ni sram pokazati”

“Le kaj bodo tokrat Valmarinci?” je med maskami, ki so skrbno zasedle prostor ob koprski Pristaniški ulici, čakajoč na pustno povorko, radovedno odmevalo. Valmarinke in en Valmarinec so letos oživili spomin na Maria Češlja in znova odnesli eno od pustnih nagrad.

KOPER > Na tokratnem, že sedmem Istrskem karnevalu je zimo preganjalo sedem skupin, štiri etnografske maske in dvanajst pustnih vozov ter še 620 pustnih šem. Strokovna komisija je svoj glas med vozovi dala Šmarskim izganjalcem smeti - Smartbuster Turističnega društva Šmarje, med skupinami pa kot najbolj izvirnim in domiselnim Bistrskim Kitajcem Športnega društva bas šport Ilirska Bistrica. Skozi oči ocenjevalne komisije pa je najboljši voz naredilo Društva Zvroček 1908 Bezovica, poimenovalo ga je Srečna družina. Srečni s fejsbukom. Dobro da je z nami, nagrado za najboljšo skupino pa pripelo skupini Muzika na češelj sz Valmarina kulturnega društva Istrski grmič s Škofij.

Posebnež, ki je prinašal srečo

Valmarince smo ujeli včeraj v Ulici OF v Kopru, ko so prihajali pred poslušalstvo in bralstvo tukajšnjih medijskih hiš. Našemljeni so se postavili pod sonce ter zaigrali na glavnike - češlje. Jih zmage po dolgih letih sodelovanj in doslej nanizanih, večinoma nagrajenih maskah, sploh še presenetijo? “O, da, saj so tudi druge maske lepe. Ljudje se zmeraj izjemno potrudijo. Nagrade pa so velika čast, saj v lik, ki ga predstavimo, vložimo veliko truda,” so si besedo izmenjevali člani, a morda je ta še najbolj pripadla Anici Kocjančič, predsednici Istrskega grmiča.

Muzika na češelj sz Valmarina je nastala na znano melodijo, Valmarinke, ki jim pisanje leži, pa so upesnile besedilo. Obujale so spomin na Maria Češlja, vaškega posebneža, veseljaka, ki je vedno igral stare, domače pesmi. Mario je imel navado, da je v pustnem času hodil po okoliških vaseh. “Ker v nekaj pustnih dneh ni uspel obiskati vseh, je svoj pustni obhod podaljšal do velike noči. A Maria so poznali tudi s koprskega Titovega trga, kjer je vsako soboto počakal na mladoporočence, jim nekaj zapel in od njih tudi kaj dobil. Med povorko smo slišali, da ga ljudje omenjajo. Še ga niso pozabili,” o posebnežu, ki je zarisal valmarinski kostum, pripoveduje Anica Vitez.

Školjke so jim dale vetra

Najbolj zahteven kostum doslej so Valmarinci naredili iz školjk, katerih lupine so morali zbrati, kuhati in čistiti ter vanje vrtati luknje. Vsaka obleka je imela tudi 12 kilogramov. Morda je najbolj v spominu ostal kostum, ko so na hrbtih nosile svoje može. “Takrat so bili prvič z nami v povorki,” se nasmejijo. “Jih je bilo lažje nosit kot poslušat,” je v smehu še bolj odmevala domislica ene od članic.

Pustni kostumi iz preteklosti so na varnem v omarah. Nabralo se je že 18 in ob 10-letnici so jih znova vse oblekle. “Le zelenjavo je bilo treba narediti znova,” pove Anica Kocjančič. “Obleki iz pašte in školjk sta ostali nedotaknjeni, tudi kostumi ličkaric, mlekaric, kan-kan plesalk, balerin, čistilk, mačk, ...” naštevajo, pa ne naštejejo vseh. Politična sporočila jih ne mikajo. “Glede političnih mask smo se že zdavnaj dogovorili, da se tega ne bodo šli. Tudi obraze imamo vedno odkrite. Tako lepo se uredimo, da se nam ni sram pokazati,” znova v en glas govorijo in se zraven smejijo.

Najdaljša klobasa, največja panceta

Kot pomemben del njihovega pustnega časa ostaja tudi obisk Škofij in vasi na Miljskem hribu. “Ljudje nas čakajo, med seboj tekmujejo, kdo bo pripravil najdaljšo klobaso, največjo panceto. In ker ne moremo vseh obiskati, naj izkoristimo priložnost in vsem bralcem zaželimo zdravja in dobro letino. Takšno je voščilo, ki ga od nas dobi vsaka hiša,” še pove Anica Vitez. Ko pa jih vprašamo, kakšen mora biti človek, da bi bil član kulturnega društva Istrski grmič, znova zaorje iz valmarinskih grl: “Valmarinec mora biti dober in vesel in imeti rad kraj, v katerem živi.”

ALENKA PENJAK

---