Če bi dedek Mraz prinesel zamrzovalno skrinjo ...

Z željami pri nas pač ne skoparimo. Zdravja, ljubezni, sreče in denarja bi vsaj glede na izrečeno moralo biti za vse dovolj. Ob takšnem obilju se vprašamo, kaj pa bi radi tisti, ki so odrinjeni na rob. Morda vsaj debelo odejo, da ne bi trepetali v burji?

Ingrid Ličen, vodja piranskega Kažuna,  s sodelavci, prostovoljci, na katere se lahko vedno zanese. Foto: Alenka Penjak
Ingrid Ličen, vodja piranskega Kažuna, s sodelavci, prostovoljci, na katere se lahko vedno zanese. Foto: Alenka Penjak

PIRAN, BERTOKI > “Če se spoštujemo med sabo, smo vsi pridni,” v premajhnem dnevnem centru za brezdomce, v središču Pirana, želje pred prihajajočim letom strne Ingrid Ličen, vodja Kažuna - programa celovite skrbi za brezdomne pri piranskem centru za socialno delo.

No, če bi jim dedek Mraz prinesel hladilno skrinjo in indukcijski kuhalnik, se daril ne bi branila. Predvsem pa drži pesti, da bi uspeli ohranili program takšen, kot je - s tremi zaposlenimi in sedmimi prostovoljci vred. Nakar ji na dušo sedejo besede, ki pridejo iz ust prisotnih sodelavcev Mohameda Saadaouija, Roberta Rustje in Francija Repa. “Pohvale šefici, da tudi ponoči vstane in da združuje ljudi”.

Ljudi, za katere skrbi Kažun, ni malo: tistih, za katere ve, da nimajo strehe nad glavo, je najmanj 20. Prav tako je 20 takšnih, ki so dnevno brezdomni - prespijo torej pri prijateljih, sorodnikih, le doma ne več. Še devet ljudi pa je v zavetišču. Če bi hotel slediti potrebam svojih uporabnikov, bi Kažun potreboval večji dnevni center, v katerem bi lahko namestili tudi kuhinjo. “Radi bi nahranili vse naše uporabnike,” skromno človeško željo še ubesedi Ingrid Ličen. Zelenjavo navsezadnje vzgojijo na lastnem vrtu in zakaj ne bi vsak dan iz nje pripravili mineštre.

“Bejži med Slovane”

Jaroslav je že 15 let na cesti. Slikar, rojen na Poljskem, svet raziskuje na kolesu. V Slovenijo je prišel po zanj grozljivi izkušnji na Madžarskem. “Jeseni sem potoval čez Nemčijo, Avstrijo, prišel do Madžarske, kjer pa so me ljudje, njihovi žalostni obrazi, ki zrejo v svet brez perspektive, čisto potrli. 'Bejži med Slovane,' sem si dejal.” In je prišel do Kopra in bertoške izpostave Karitas, kjer smo ga srečali med kuhanjem čaja.

Kako je preživel prehod v novo leto, si je kaj zaželel? “Seveda ni prvič, da sem novo leto preživel sam. Bolje je biti sam v gozdu kot sam med 2000 ljudmi. Glede želja pa, hm, ne vem ... Da bi živel v okolju, ki ne bi bilo omejeno, pač pa intelektualno bogato. Morda je še Južna Amerika ohranila svojo pristno kulturo. Ljudje v Evropi so si vsi enaki: jedo ob istem času, se enako oblačijo, enako mislijo, nimajo več časa niti za branje. Želim si torej zapustiti Evropo.”

A če beg iz Evrope ne bo mogoč, se mu zdi, da bi lahko ostal v Sloveniji. “Slovenci ste v stikih med ljudmi še vedno preprosti, ni preveč pravil, domišljija in navdih sta še živa,” iz njega govorijo vseevropske izkušnje.

Koper se mu zaradi svojih barv zdi zanimiv, vendar ga obenem vidi kot mesto brez miru, tišine. “Ni mestnega parka, v katerem bi se spočil, ni lokala, v katerem bi v tišini sedel in te ne bi motila slaba glasba. Preveč je industrije, da bi lahko nastalo pravo turistično mesto,” pove Jaroslav. Doslej so mimoidoči pokazali zanimanje za njegove slike. “V Franciji sem s težavo srečal kupce, tukaj pa se kar odzovejo, ko vprašam 'Imate tri minute za slikarja?',” sklene slikar, ki upa, da bo čez nekaj mesecev tudi razstavil svoje slike na platnu.

V redu je, tako kot je

Alen je včeraj, kot počne že nekaj tednov, prišel v bertoško Karitas in poprijel za kuhalnico. Poklicni kuhar pač, ki s seboj vedno prinese šopek rožmarina. Novo leto je dočakal na prostem, v koprski Taverni, zaspal pa znova pod milim nebom. “Tako je že dvanajst let,” odkrito pove. “Prazniki mi nič več ne pomenijo. Ko pa smo bili še družina, je bilo zelo lepo.” Ko ga povprašamo po novoletnih željah, čez čas pove, da si želi samo zdravja. “Meni je v redu, tako kot je,” še mirno pove.

Ljudem vsaj pogovor

Darja Zver, odgovorna v bertoškem sprejemališču za brezdomce, želi fantom in dekletom ter možem in ženam, da bi jih bilo čim več, ki bi uspeli narediti korak od spanja pod milim nebom do urejene najemniške sobe. In da bi se po istrskih občinah našle bivalne enote, v katerih bi se ljudje, naveličani zavetišč in pripravljeni na novo življenje, namestili in osamosvojili. Videti je, da bo občina Ajdovščina prva v tem letu, ki bo brezdomnim ponudila hišo, v kateri bi se lahko nastanili ljudje brez doma.

Statistike kažejo, da ljudje še bolj kot zavetišče potrebujejo pomoč pri vstopu v samostojno življenje. V lanskem letu je Darja Zver svetovala 529 ljudem, v vsem letu je sprejemališče obiskalo 2576 ljudi, razdelili so jim 1446 paketov hrane, tam se je stuširalo 839 ljudi, trije so našli zaposlitev, pet jih je v Bertokih dobilo svoj naslov, dva pa sta v drugi fazi odvajanja od alkohola.

Medtem ko to našteva, že pozdravi Jureta, ki je prišel voščit novo leto, še neznanega brezdomca spremi do kuhinje, kjer mu Alen ponudi hrano in pokaže pot do toplega tuša, ter nadaljuje dan, ki vedno prinese nekaj novega. Bolj ali manj dobrega in vedno pospremljenega z upanjem.

ALENKA PENJAK


Najbolj brano