Zabavno druženje ob koristnem opravilu

Lani so člani velike družine s Pstinarjeve kmetije nad Zakrižem prvič zložili po žledu pospravljene ostanke lesa v oglarsko kopo in se navdušili nad tem težavnim opravilom. Te dni nad vasjo gori še večja od lanske, ob njej pa se v pravcati oglarski vasi zbira mlado in staro.

ZAKRIŽ > “Namesto da bi šli na morje, smo se odločili dopust porabiti za oglarjenje. Že od minulega petka dežuramo ob kopi. Povsem smo odrezani od civilizacije in to nam prija. Ker je bilo tako tudi lani, smo sklenili, da bomo ogelnico postavili vsako leto in se sproščali z druženjem ob njej,” je povedala gospodinja “oglarskega mesta” nad Zakrižem Anita Prezelj. Glavni postavljavec in skrbnik kope, ki je zrasla s pomočjo velike družine z bližnje Pstinarjeve kmetije in sosedov, je njen mož Darko Prezelj.

Pred druženjem (ob našem obisku sta ob kopi klepetali dve desetini obiskovalcev), so morali pošteno zavihati rokave. Ob ogelnici, v katero so zložili 20 kubičnih metrov ostankov lesa listavcev po spravilu po žledu poškodovanega gozda, stojita oglarska koča za prenočevanje in kuhinja. Nad njima je bivak iz smrečja in več domiselno izdelanih igral, na katerih so se med modrovanjem staršev zabavali otroci. Seveda potem, ko so se seznanili z oglarsko umetnostjo.

V to so se s pomočjo knjig in spleta spustili tudi Pstinarjevi. “Ker izkušenj z oglarjenjem nimamo, so nam na pomoč priskočili strici, mi pa se pridno učimo. Lani smo postavili 13-kubično ogelnico. Ker je bilo med njenim izgorevanjem deževno, smo jo pospravili predčasno. Letošnja pa je že večja in trdneje postavljena. Vso zemljo za zadelavo smo pripeljali s traktorji iz vasi, saj je tukajšnja preveč ilovnata in nam je lani povzročila nemalo težav,” je pripovedoval Darko.

Ker dež tako postavljeni kopi ne more do živega (dodobra je namočil le delovišče), jo bodo pustili izgorevati deset dni. Oglje - če bo vse prav, ga bo okrog dve toni - bodo podarili in pripravili še kakšen piknik za vse Zakrižane, ki jih je oglarjenje povezalo v zabavno druženje.

“Kot otrok sem večkrat prisostvoval kuhanju oglja, ki so ga tod organizirali tedanji gospodarji Italijani. To je bilo veliko 'gospodarstvo', saj so imeli po gozdovih napeljanih precej žičnic za pripravo lesa,” se spominja Mario Prezelj, ki je mlajšemu rodu priskočil na pomoč pri zlaganju ogelnice. Njegov brat Andrej pa je bil prvi, ki je pred leti obudil tradicijo oglarjenja. “Prav gotovo gre za tradicijo, na katero smo v teh krajih pozabili. Italijane - Furlane - so oglarjenja naučili domačini. Tako vsaj pravi ustno izročilo,” je razmišljal Ivan Močnik ob obisku prijateljev, ki jih čaka še nekaj oglarskih dni in noči daleč stran od stresnega vsakdana.

SAŠA DRAGOŠ

---