Veliko slavje za toplo Nežkino srce

Silvestrovo je zaokrožilo sto let življenja Nežke Vehar in sovaščani Govejka so ji pripravili slavje, kakršnega tod še niso. Nežka, kot so zagotavljali, si ga ni zaslužila le s svojim visokim klenim jubilejem, pač pa predvsem s svojo srčnostjo.

GOVEJK > “Česa takega pa res nisem pričakovala!” se je na Silvestrovo, na svoj stoti rojstni dan, čudila Nežka Vehar, ko so jo na poti na družinsko slavje prestregli sovaščani in jo obsuli z dobrimi željami. Na slavju, ki so ga tiho pripravljali v čast najstarejši vaščanki, ni manjkal prav nobeden.

O Nežki, ki je prišla na ledinsko planoto za kruhom kot sedemnajstletnica iz rodne Šentviške gore, so v pripravah na jubilej pripovedovali kot o najbolj srčni vaščanki. Iz Ledin se je leta 1937 v Govejk primožila na manjšo kmetijo. Ker ta ni zadostovala za preživetje družine s tremi otroki, je kruh služila še z delom po okoliških kmetijah.

Ker je v vsaki pustila del sebe in velik zgled delavnosti, kot so pripovedovali Govejčani, jim je že zdavnaj prirasla k srcem. Ničkolikokrat jih je presenetila s svojo modrostjo in srčnostjo. Zato so jo tokrat že nekaj dni pred jubilejem presenetili s postavitvijo mlajev pred domačo hišo.

Po en mož iz vsake hiše v vasi je pristopil k delu. Na Silvestrovo, točno opoldne, pa so v praznično odetem in bogato obloženem vaškem gostišču Na kljuki Nežko pričakali prav vsi vaščani.

“Ker imate srce veliko in ljubeče, a dostikrat je vanj prišlo premalo sreče,” so ji med drugim voščili nadaljnje zadovoljne in zdrave dni z daljšo priložnostno pesmijo. Kot prvi jo je objel najmlajši vaščan, polletni Anej, za njim pa vseh 60 krajanov Govejka. Nežka, ki lahko skrije kaki dve desetletji, pa je vsakemu posebej namenila prijazno zahvalo.

Večino sovaščanov še pozna, saj je visoki jubilej po pestrem, garaškem in vedno skromnem življenju, dočakala čila. Ne le, da se na slavju ni želela usesti niti za hip, pač pa je na poznejšem družinskem praznovanju dobro razpoložena slavila pozno v noč. Z vnukoma, prvim na harmoniki in drugim s celotnim ansamblom Viža, je tudi zapela.

“Veseli bodimo, veselega srca, saj smo s prelepega kraja Govejka doma,” je dva dni po slavju zapela tudi nam. Nežko smo ta dan resnično našli veselega srca. “Kaj ne bom vesela. Lepšega si nisem mogla želeti kot združeno celotno vas za moj rojstni dan,” se je smejala, obdana z vsem mogočim cvetjem.

Čeprav šopki in voščila še prihajajo in je dva dni za njo rojstni dan slavila hči Marija, se je Nežka uspela vrniti v ustaljeni življenjski ritem. Zjutraj si še vedno sama pripravi mleko in kruh za zajtrk in se usede k prebiranju časopisov. “Berem pa od nekdaj rada. Preberem še vse časnike, ki so pri hiši, od upokojenske Vzajemnosti naprej,” je povedala.

Čeprav je te dni velikokrat zagotovila, da je zdrava, da je ne boli prav nič in da nima recepta za dolgoživost, brez hčere Marije le ne bi zmogla. “Čeprav še hodi, jo noge bolijo. Pokonci pa jo drži dobra volja. Štirikrat jo je že zadela srčna kap, nazadnje pred dvema letoma, a se je vedno zelo hitro postavila na noge. Zato sem prepričana, da bomo še slavili z njo,” se hčerka Marija prav gotovo ni zmotila.

SAŠA DRAGOŠ

---