Več kot 70 let čakajo na popravo krivic

Da bi spet opozorilo na nepoplačano škodo izgnancem, ki so se po vrnitvi v domovino po drugi svetovni vojni znašli pred uničenimi domovi, je njihovo društvo včeraj v Novi Gorici pripravilo problemsko konferenco. V društvu upajo, da bodo naposled izterjali odškodnino, ki jo dolguje zlasti Nemčija.

NOVA GORICA > “Po 70 letih od konca vojne izgnanci še zmeraj niso dobili odškodnin za takrat uničeno premoženje,” je povedala predsednica novogoriškega območnega združenje Društva izgnancev Slovenije Dora Levpušček. Prav zato je društvo včeraj v Novi Gorici pripravilo problemsko konferenco.

Dolgo čakali na status ...

Med drugo svetovno vojno so predvsem Nemci odpeljali večinoma v svoja delovna taborišča prebivalce številnih slovenskih vasi, med njimi mnoge ženske, otroke, starejše. Na Primorskem so to počeli tudi Italijani. Ljudje, ki so izgnanstvo preživeli, so dolgo čakali že na priznanje posebnega statusa.

To se je zgodilo po osamosvojitvi Slovenije, pravi Levpuščkova, odkar deluje tudi društvo, in slednjemu gredo po njenih besedah zasluge, da je bila 13.000 Slovencem priznana odškodnina za prisilno delo, ki jo plačujeta Nemčija in Avstrija. Odškodnino so priznali tudi otrokom, starejšim, bolnim, torej Slovencem, ki v izgnanstvu niso bili na prisilnem delu. Tako eni kot drugi mesečno prejemajo nekatere dodatke.

Natančno število primorskih izgnancev ni znano. Po nekaterih virih je bilo iz takratne Julijske krajine odpeljanih 8222 ljudi, na seznamu prijav za pridobitev odškodnine zaradi prisilnega dela v Nemčiji iz leta 1952 pa je 3059 zahtevkov z Goriškega, 1008 s Tolminskega in 1606 s Sežanskega, skupaj 5573. V tej številki niso zajeti izgnani otroci, tisti izgnanci, ki niso mogli prisilno delati, ter umrli v taboriščih. Zato je po mnenju Levpuščkove številka 8222 približno točna.

... in še čakajo na vračilo škode

A društvo se mora še danes boriti za pravice svojih članov. Velika večina jih še ni dobila niti prebite pare povračila za uničene domove, izpraznjene hleve in shrambe, opustošene kmetije, skratka za gmotno škodo, ki jo je s požigi vasi ob izgonih prebivalcev in plenjenjem povzročil okupator.

“Ko so se moja mama vrnili domov, na primer, je 12-članska družina imela le ogrodje hiše,” izkušnjo najbližjih opisuje Levpuščkova.

“Marsikje ni ostalo niti zrna žita, nikjer nobene krave, nobene kokoši, hiše so bile do tal požgane ali najmanj brez oken, vrat in opreme,” še pripoveduje o tem, kaj so doživljali ljudje.

Društvo sicer nima podatkov, koliko je takšniH primerov. Država pa jih ima, saj je nekdanja Jugoslavija to popisala leta 1952.

Za Primorce je zgodba še nekoliko drugačna, saj so že pred vojno izkusili fašizem. Posameznikom so škodo sicer potem poravnali, večini pa ne. Odškodnine bi morala plačati predvsem Nemčija. “Od nje tudi zahtevamo odškodnine, nikakor ne od naše države,” je poudarila Levpuščkova.

In kako doseči, da bi se v Berlinu odzvali? Društvo lahko stori le še to, da doseže obravnavo in potrditev zakona o izterjavi vojne škode v parlamentu, na podlagi tega pa bi se potem Slovenija pogajala z Nemčijo za izterjavo. Levpuščkova pričakuje, da bodo tokrat pri politikih dobili ustrezno podporo.

AMBROŽ SARDOČ

---