Varnost je otrokova pravica

Bralec PN se je včeraj ponudil, da družino iz Deskel, ki ima hude težave zaradi nasilja v šoli, povabi na druženje ali izlet in jim s tem pokaže, da so ljudje, ki jih sprejemajo s spoštovanjem in veseljem. To je le eden od mnogih odzivov na zgodbo, ki je sprožila živahno razpravo o tem, koliko se zavedamo nasilja med otroki in ga priznavamo. Težave bo rešila le ozaveščenost, ugotavlja kriminalistični inšpektor Cveto Kokalj, ki o tej temi že leta predava na osnovnih in srednjih šolah.

PRIMORSKA > “Drugi je začel”, “To je normalno”, “Tudi mi smo se tepli, pa nam prav nič ne manjka”, “Če te kdo udari, udari nazaj” in “Otroci naj to rešijo sami”. To, pravi Cveto Kokalj, inšpektor s Policijske uprave Koper, ki ima za sabo na stotine predavanj in pogovorov po primorskih šolah, so izjave in način razmišljanja, ki težav ne rešujejo, temveč jih le pometejo pod preprogo.

Vrhunski športnik Bojan Tokić je na novogoriško osnovno šolo iz Bosne prišel skoraj natanko toliko star kot deček iz Deskel. A je njegova izkušnja povsem drugačna.“Ne morem verjeti, da se pri nas dogaja kaj takšnega,” je nad zgodbo iz Deskel zgrožen Tokić. Šokiran je tudi zato, ker je njegova osebna izkušnja povsem drugačna. “Nikoli nisem imel težav pri vključevanju v okolje. Že od otroštva sem imel občutek, da sodim sem in čutil sem, da me sprejemajo tako učitelji kot sošolci,” se spominja Tokić, ki se je moral kot odrasel človek še enkrat prilagoditi na novo okolje, saj živi v Nemčiji. “Seveda pa je tako, da so okolja različna in nima vsak priseljenec take sreče,” razmišlja namiznoteniški igralec in poudarja, da sta potrebna predvsem medsebojno spoštovanje in strpnost.

Vztrajno in skupaj

Dogodki, kakršen se je pripetil v Desklah, so na srečo redki, a nasilja je mnogo: “Na območju naše policijske uprave takšnih ekscesnih dogodkov nismo zaznali, a pogosto se soočamo z nadlegovanjem, verbalnim nasiljem in izključevanjem.”

Kazati s prstom in iskati krivdo nima prav veliko smisla. “Samo usklajeno in uglašeno delovanje staršev, učiteljev in vodstva šole lahko prinese rezultate,” pravi Kokalj. To in vztrajnost: “Pomembna je kontinuiteta. Predavanja in delavnice včasih ponavljamo v drugem, pa spet v četrtem in v petem razredu. In poleg učencev skušamo vključiti tudi čim več staršev.”

“Inšpektorat RS za šolstvo in šport ni prejel nobene pobude za izvedbo inšpekcijskega nadzora na OŠ Deskle,” so sporočili z ministrstva za izobraževanje. “Pomembno je, na kakšen način in kako se šola kot institucija odziva na kakršnokoli nasilje. Njena naloga je, da mora vsako nasilno dejanje in tudi vsak sum nasilja obravnavati odgovorno tako z vidika domnevne žrtve kot domnevnih storilcev, ob tem pa zagotoviti enakopravno obravnavo vseh vpletenih ter storiti vse potrebno za zaščito učencev,” poudarjajo na ministrstvu. Dodajajo še, da mora šola pri pojavu nasilja obvestiti pristojne ustanove in z njimi sodelovati, saj sama težav običajno ne more rešiti.

Obrazi nasilja

Starši in učitelji včasih ne ločijo med konfliktom, ki je povsem običajen pojav, tudi med otroki, in med nasiljem. Težave se včasih res lahko začnejo s sporom, a spor predpostavlja enakovredna nasprotnika ali nasprotnike. “Ko pa je eden močnejši, ko deluje namerno, načrtno in morda tudi kontinuirano, je to nasilje, ki se vedno izvaja s pozicije moči. Ni redko, da so otroci, ki se vedejo nasilno, v razredu bolj priljubljeni,” pravi Kokalj. Z nasilnim vedenjem se pogosto poveže izolacija žrtve, kar je še posebej običajen pojav med dekleti.

Otroci niso krivi

Vsako nasilno dejanje policija obravnava resno in skrbno, pojasnjuje Kokalj, zavaruje dokaze in zbere informacije.

Seveda otrok ni kazensko odgovoren, a o dejanju, ki se v primeru vpletenosti otrok ne definira kot kaznivo, temveč kot protipravno, obvestijo okrožno državno tožilstvo in center za socialno delo: “Policija ne deluje represivno, temveč preventivno in lahko s svojimi izkušnjami pomaga. Včasih se je še zgodilo, da ravnatelji, predvsem na šolah, ki so veljale za ugledne, niso hoteli vpletati policije. A v zadnjem času se je to spremenilo. Velikokrat me pokličejo, tudi le za priporočilo ali nasvet,” pravi Kokalj in poudarja, da šolsko okolje mora biti varno : “Nekaj absurdnega je v tem, da morajo starši med odmori sedeti na hodniku.”

Bralec zgodbe, eden od mnogih, ki se jih je dečkova zgodba dotaknila, je družini ponudil pomoč, svojo dobro voljo in čas: “Ker se mi zdi pomembno, da se ne oglasijo, oziroma pokažejo samo tisti nasilni, ampak tudi tisti, ki nam je za take reči mar. Kajti pomembno je, da se dečku pokaže, da niso samo taki v naši družbi. Tako lahko morda vsaj malo preprečimo, oziroma ublažimo posledice, ki bi jih ta deček lahko imel v prihodnosti.”

Varnost je pravica

Da je varno šolsko okolje nujnost, poudarja tudi predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) Darja Groznik, ki se sicer zaveda, da do dogodkov, kakršen se je pripetil v Desklah, privede veliko različnih dejavnikov in zato nanje ne gre gledati črnobelo, a vendar opozarja: “Obžalujemo, da prihaja do tovrstnih dogodkov in vztrajno zagovarjamo, da mora biti šola prostor, kjer je poskrbljeno za spoštovanje otrokovih pravic. Ne smemo odstopati od tega, da se zagotovi varnost in enaka obravnava vseh otrok. Pri tem morajo sodelovati vse pristojne službe, šole pa so dolžne tovrstne dogodke prijaviti za to pristojnim organom in poiskati ustrezno strokovno pomoč, če se jim zdi, da situacije sami ne zmorejo rešiti.”

Zgodbe, kot je ta iz Deskel, nam postavljajo ogledalo, še ugotavlja Groznikova: “Predvsem pa bodimo strpni, kot posamezniki, starši in družba. Šele takrat bomo lahko o tem učili naše otroke.” VESNA HUMAR

---