V stanovanjskem skladu iščejo rešitve in ne krivcev

Cena gradnje kvadratnega metra stanovanja je trenutno ugodna: giblje se od 1028 do 1060 evrov. Propadli gradbinci so za seboj pustili na desetine novih in praznih stanovanjskih enot. Novogoriški seznam prosilcev za neprofitna stanovanja pa je dolg in se daljša. Gradnja ali nakup stanovanj bi bila torej smiselna in še kako potrebna, se strinja novi direktor Stanovanjskega sklada Mestne občine Nova Gorica Tomica Dumančić.

NOVA GORICA > A bo denarja, vsaj v naslednjem letu, le za sprotno krpanje. Veliko energije pa bo treba nameniti starim težavam in zameram. Pričakovati je nekoliko bolj spravljive tone, vsekakor pa ne čudežnih rešitev.

Novi direktor stanovanjskega sklada Tomica Dumančić je v svoji pisarni ravno pošiljal kup elektronskih sporočil. Z njimi je zbiral ponudbe obrtnikov za izvajanje vzdrževalnih del v številnih skladovih stanovanjih. “Dolgoročno si želimo zaposliti vzdrževalca, ki bi lahko opravljal vsaj manjša, sprotna dela,” je pojasnil Dumančić in dodal, da prisega na red.

Nepreglednost pri sklepanju poslov je ena od praks sklada in je tik pred menjavo vodstva doživela ostro obsodbo lokalne politike.

> Vodenje sklada ste prevzeli v kočljivem trenutku. Mandat se je končal s polemično razpravo v mestnem svetu, nazadnje z revizijo, ki ni bila prav prijazna. Je slika res tako črna?

“Poročilo ni tako kritično, kot se je predstavljalo. A vendarle daje priporočila, ki jih je še kako dobro upoštevati, ker bodo zelo povečala preglednost delovanja. Sam zagotovo ne bi delal tako, kot se je delalo do sedaj. Po drugi strani pa slika ni črno-bela in ni vse, kar je narobe, odgovornost sklada.

Dediščina, ki se je nabirala od ustanovitve, je taka, da za nič niso krivi ne projektanti ne nadzorniki ne izvajalci, temveč vedno le sklad. Ko se je, denimo, začela gradnja na tako imenovanih Havajih, je takratni župan z zasebnim podjetjem podpisal dogovor, ta zasebnik je vodil inženiring, prodajal stanovanja in izbral izvajalca. Stanovanja, ki jih ni bilo moč prodati, je moral odkupiti sklad. Ta je tako postal talec stanovanj s sto in več kvadratnimi metri: to je popolna neumnost. Številčnost družin upada, na nas se obračajo ljudje, ki imajo težave z osnovnim preživetjem. Takratna odločitev torej še danes povzroča težave.”

Predlagajo odkup

> Kako nameravate rešiti težave z najemninami v stanovanjih na Vojkovi? Z napovedanim povišanjem najemnin za stanovanja, ki naj bi bila večja, kot je zapisano v pogodbah, ter večja, kot pripadajo najemnikom, je prejšnje vodstvo povzročilo kar veliko nezadovoljstva.

“Zdaj imamo dve kakovostni meritvi, ki se med sabo ne razlikujeta in dokazujeta, da je dejanska velikost stanovanj precej drugačna od tiste, vpisane v elaborat etažne lastnine in v pogodbe. Dejstvo je, da se je ob zaključku investicije zgodil preprost prepis kvadratur iz projektne dokumentacije, namesto, da bi ob izdelavi projekta izvedenih del preverili dejansko stanje. Kdo je kriv, ne vem, in tega tudi ne mislim ugotavljati. A ljudem želim jasno predstaviti dejstva. Nadzornemu svetu in mestnemu svetu pa predlagati, da najemnikom omogočimo odkup teh stanovanj.”

> Tako rešitev so najemniki predlagali že pred časom.

“Sestal sem se tudi z društvom Ronket. Bistvenega razhajanja med njihovimi in mojimi pogledi nisem opazil. Ogromno je bilo nesporazumov, pristranskega gledanja. Pametno je nehati s tem bojem in najti neko skupno rešitev.”

“Če izgubimo, sklad lahko zapre”

> Če ostanemo na Vojkovi. Na sodišču se razpleta tožba stanovalcev zaradi slabo izvedene gradnje stanovanjskih stavb. Glede na to, v kateri fazi je zadeva bila, je bilo najbrž nemogoče iskati kompromis ali poravnavo. Boste torej počakali na odločitev sodišča?

“Stvar je bila nedvomno predaleč in zdaj bo moralo sodišče odločiti. Razkorak med društvom in skladom je bil tako velik, da so se vmešali odvetniki. In ko pridejo odvetniki, trava ne raste več. Mi smo mojstri v odnosu, kdo bo koga. Če bi vsi skupaj namenili toliko energije, volje, in hotenja iskanju možnosti obnove stavbe kot prepiranju o tem, kdo je kriv, bi bila obnova že končana. Tako pa moramo počakati na sodbo. Če izgubimo, sklad lahko zapre. Če zmagamo, se bodo lastniki stanovanj najbrž pritožili in spor se bo nadaljeval.”

> Je bil sklad talec političnih in gospodarskih interesov tudi ob prodaji zemljišča v Rožni Dolini družbi Composita?

“Težko komentiram, ker se mi je zdelo popolnoma nesmiselno, da to zgodbo raziskujem, predvsem zato, ker nanjo nimam več vpliva. Zagotovo so bile narejene proceduralne in vsebinske napake. In težko si predstavljam, komu in zakaj je bilo v interesu, da se ob vsem domačem potencialu v Novo Gorico privleče člane znane ljubljanske družine. A neumnost je narejena.”

> Pogosto uporabljate besedi “preglednost” in “zaupanje.” Sta povezani?

“Stvari, ki se dogajajo transparentno, vlivajo zaupanje. Kjer ni zaupanja, pa ni sodelovanja. Ljudje v socialnih stiskah zaslužijo transparentnost in zaupanje. Marsikdo od njih ni kriv za razmere, v katerih se je znašel.

Večina večjih gospodarskih sistemov na Goriškem je propadla, od leta 2008 smo izgubili na stotine delovnih mest. Do zdaj sem se pogovarjal vsaj s 40-imi najemniki in so situacije, ko človeka dobesedno stisne pri srcu. So pa tudi takšni, ki igrajo na noto sočutja ali mislijo, da je pridobljena pravica večna in jim nihče nič ne more, kar seveda ni res.”

Gluha država

> Ena od zahtev revizijskega poročila je bila tudi sprejetje Splošnih pogojev poslovanja. Skupaj s poslovnim načrtom za prihodnje leto so jih svetniki potrdili pred dnevi. Je bilo težko pripraviti oba dokumenta?

“Splošne pogoje smo pripravili s sodelavci in ko smo jih primerjali s podobnimi akti drugih stanovanjskih skladov, smo videli, da nismo nič kaj pomembnega zgrešili. Nestrpno sem čakal na nacionalni stanovanjski program, ki naj bi ga decembra sprejeli v državnem zboru. A tresla se je gora, rodila se je miš. Edino, kar se je zgodilo, je, da so sprejeli tako imenovano resolucijo o stanovanjskem programu, ki je seznam nekih lepih želja. Države OECD dajejo 2,4 odstotka bruto družbenega proizvoda za gradnjo stanovanj, naša država pa 0,4 odstotka. Kdor je imel srečo, je po Jazbinškovem zakonu prišel do nepremičnine, mladim pa ni nič zagotovljeno. Občine so poleg tega izgubile del glavarine, tako da v naslednjem letu ne moremo računati na občinska sredstva. V poslovni načrt za 2016 smo vključili nekaj investicijskega vzdrževanja: večina naših stanovanj je starih okrog 40 let. Del prihodkov namenjamo rednemu vzdrževanju, tako da ostane še približno 250.000 evrov. Odločili smo se, da ne gremo v subvencioniranje obrestnih mer, saj so te že tako ali tako zelo nizke in ta ukrep nima nikakršnega učinka. Namesto tega načrtujemo nakup stanovanj: razpis bo objavljen takoj po novem letu. Ne vem, koliko jih bomo dobili za ta denar, a vsekakor bomo nakup opravili na transparenten način.”

> Obstaja možnost, da bo država z javnim denarjem odkupovala stanovanja, ki so po stečajih podjetij ostala v lasti Družbe za upravljanje terjatev bank?

“Dobili smo osnovne informacije o tem, kje vse na Goriškem je DUTB lastnica. A si vsaj za nekatere stavbe ne znam predstavljati, da bi sklad vanje vseljeval svoje najemnike. Zagotovo pa bi bilo smiselno, da država v vsaki občini zagotovi nekaj novih stanovanj. Računam tudi na trajnostno urbano strategijo, ki jo je mestna občina sprejela pred kratkim. Kolikor vem, si občina obeta približno enajst milijonov evropskih razvojnih sredstev in upam, da se bo znotraj tega našlo kaj tudi za stanovanja. Možnost je tudi javno zasebno partnerstvo, ki ima sicer zaradi slabih izkušenj čuden prizvok, a se ga da izpeljati tudi na pošten in transparenten način.”

> Dosegli ste odlog izselitve najemnikov, ki so se jim nabrali dolgovi. Zakaj?

“Če bi upoštevali črko zakona, bi morali 17 ljudi vreči iz stanovanj. Tega ne bi rad počel in ne vem, kdo bi. Čeprav vem, da ogromno prosilcev čaka na stanovanje. Skušam se čim več pogovarjati z ljudmi, ne z namenom, da pritiskam nanje, ampak s ciljem, da skupaj poiščemo rešitev. Ne smemo pustiti, da se težave naberejo. Vsem rečem, naj pridejo, ko se zalomi, da skupaj z drugimi institucijami najdemo pot iz začaranega kroga. Kajti sklad vendarle mora gospodariti s tem, kar ima, in najemnine so naš prihodek.”

> Se vam zdi smiselno vzpostaviti nekakšen mehanizem podpore najbolj ranljivim najemnikom?

“Uspešno smo se povezali s Centrom za socialno delo. Vzpostavili smo kontinuirano komunikacijo in z njimi ter oddelkom za družbene dejavnosti pripravljamo zanimiv projekt. Sklad ima hišo na Erjavčevi ulici, ki ima dve nadstropji po 150 kvadratnih metrov. Trenutnim stanovalcem iščemo novo, boljšo rešitev, stavbo pa bi radi namenili prehodni namestitvi družin z otroki, ki čez noč ostanejo brez vsega. Vključili smo še Zavod za zaposlovanje, da bi takšnim ljudem čim hitreje pomagal do zaposlitve. Ljudje, ki se znajdejo v stiski, lahko začnejo znova, a institucije morajo pomagati.”

> Je bila torej v preteklih letih največja težava pri delu stanovanjskega sklada komunikacija?

“Komunikacija mora potekati po načelu 'zmagam, zmagaš', ne pa po načelu 'zmagam, zgubiš'. To poskušam doseči. Veliko ljudi mi je reklo, da čutijo spremembe. Nič bistvenega nisem naredil, razen da se pogovarjamo in se poslušamo.” VESNA HUMAR

---