V spomin: Jožko Markič (1965-2016)

“Jožko Markič” se je vedno oglasilo na drugi strani mobilnega telefona, ko si znova in znova reševal svoje zagate, iskal mnenje ali napotke. Redke so bile priložnosti, ko smo skupaj lahko naredili tudi film. In takrat se je splačalo biti poleg, saj je pretanjenost občutka za gibljive slike stopila v dejanje in nas peljala točno tja, kamor smo želeli priti.

V Goriškem muzeju smo imeli srečo sodelovati z njim. Leta 2005 smo ustanovili oddelek za avdiovizualno dokumentacijo in prezentacijo nematerialne kulturne dediščine in bili prvi regionalni muzej v Sloveniji, ki je v dejavnost uvedel sodobne medije. Veliko zaslugo za to je imel prav Jožko. Že prej smo sodelovali pri avdiovizualnih raziskavah in projektih Gorica 1000 let in Goriška pustovanja. Neprecenljivi so bili njegovi nasveti, nesebična pomoč ter seveda izjemno znanje in poznavanje filmske in video tehnike ter široka razgledanost. Vizualna antropologija, živa dediščina in ustna zgodovina so bili takrat še daleč od ustaljenih praks, zato so vsi izdelki zahtevali velik napor in prilagajanje. Skupaj smo naredili tri polurne etnološke filme, ki jih je Jožko zmontiral s svojim mojstrskim občutkom za gib, ritem in naracijo. Film Goriška pustovanja A.D.2002 je bil sprejet na festivale vizualne antropologije v Nemčiji, Estoniji in Rusiji, kjer smo dobili pohvale za odlično montažo. Takrat smo si želeli še več in leta 2005 v Novi Gorici pripravili gostovanje festivala vizualne antropologije Travelling GIFF iz Göttingena iz Nemčije. Velik organizacijsko-tehnični zalogaj je padel na Jožkova ramena in skupaj z ekipo iz a-medie je organizacijo odlično speljal. Kasneje smo sodelovali v še eni AV raziskavi, Ženske na prelomu tisočletja, ter pri digitalizaciji super 8mm filmov.

Kljub veliki ljubezni do filma je ostajal zvest svojemu SNG Nova Gorica. Z nami je ohranjal stalne stike in s svojim znanjem poganjal oddelek, da je neprekinjeno deloval. Jožko ni izgubil koraka s časom in razvojem, ostajal pa je zvest magičnosti, ki veje iz gibljivih podob in svetlobe. Ohranil je občutek za človeka in bistvo, ki leži za vidnim svetom. Prav zato je atrakcijo, ki jo na prvo žogo ponujajo nove tehnologije, tako spretno in obvladljivo uporabil v narativnem loku filmske pripovedi. Cineast skoz in skoz. Kot da mu je bilo namenjeno, da je tu, zato da plemeniti in razseje zrna znanja na vse, ki nas gibljive podobe mamijo in zanimajo. Kot da se je odrekel lastni “produkciji” zato, da služi drugim. In ko je tako nenadoma odšel, se zdi, kot da je svoj namen izpolnil in nam podal v razmislek naš lastni nadaljnji napredek. Verjetno je prav to govorila globoka tišina, ki je vladala, ki smo ga v velikem številu pospremili na njegovi zadnji poti.

mag. DARJA SKRT

---