V spomin: Frane Tomšič (1924 - 2017)

Pred nekaj dnevi smo se na pokopališču v Stari Gori poslovili od slovenskega pisatelja, klenega Primorca in duhovitega premišljevalvca, ki nas je navduševal z iskrivim, bistrim umom njegove rodne Ilirske Bistrice in budil v nas zaupanje v literarno delo, hkrati pa z angažirano in pokončno držo opominjal na večno aktualnost znamenitega Župančičevega verza Veš poet svoj dolg?

 Foto: Klavdija Figelj
Foto: Klavdija Figelj

Na Goriško se je Frane preselil kmalu po drugi svetovni vojni, kot ekonomist je nekaj let poučeval na trgovski in ekonomski šoli, v SGP Gorica je med prvimi v Jugoslaviji v poslovanje podjetja uvajal avtomatsko obdelavo podatkov. Žal so ga vseskozi spremljale posledice bolezni iz mladosti, ko je več let preživel po bolnišnicah in zdraviliščih. Rad se je pošalil, da je medicinski fenomen, saj je kljub težkim operacijam trmasto in uspešno krmaril skozi življenje.

V treh desetletjih, ko je pisal in objavljal knjige in razmišljanja, je luč sveta zagledalo sedem njegovih književnih del in zavidljiv opus člankov po časopisih in revijah. Prvi roman Kolobar je objavil leta 1988, tedaj star štiriinšestdeset let, med njegovimi deli pa ima posebno mesto, saj v njem skozi otroške oči razkriva pogled na fašizem. O sebi in svoji življenjski zgodbi je spregovoril tudi v romanu Moje sledi, delno tudi v Posvečeni zemlji, pisal pa je tudi dela z znanstvenofantastično tematiko. V Malem katekizmu (2007) je zbral članke svetovnih in domačih avtorjev o krščanstvu, v zadnjem delu Puščice brez ugovorov (2013) pa je objavil lastne polemične članke o vlogi cerkve. Ta tematika mu je bila še posebej blizu in ni skrival razočaranja, da se teologi niso odzivali na njegove tekste.

Frane Tomšič je bil član Društva slovenskih pisateljev in literarnega društva Govorica, pred leti pa je spodbudil in tudi vodil skupino zanesenjakov, ki smo se združevali v krožku z njemu tako ljubim in značilnim imenom Zvedavi. Z nevsiljivo, a živo prisotnostjo je pomembno posegel v literarno in družbeno dogajanje na Goriškem.

Frane je bil majhen mož, a velik človek. Če za koga, gotovo zanj veljajo znamenite Cankarjeve besede, da “nobeno delo, ki ga je izvršil človek v prilog svobode, torej v prilog kulture, ne izgine za vekomaj, ne ogenj ga ne more za vekomaj pokončati, ne meč!”

RADIVOJ PAHOR


Najbolj brano