V spomin: Alfonz Fischione (1936-2017)

petek, 6. oktober 2017, 15:04

20. septembra smo se v velikem številu na tolminskem pokopališču poslovili od Alfonza Fischioneja, enega od zadnjih starih avtohtonih Tolmincev - Tmincev. Umrl je dva meseca pred 81. letom. Sproščeno smo ga imenovali Fonzi.

Bil je posebnež v svojem vsestranskem in plodnem delovanju od mladih do starejših let. Zgodaj se je moral zaposliti kot mlekar v tolminski mlekarni, nadaljeval pa je kot mlekarski tehnik in obratovodja v kobariški mlekarni, kjer je dočakal tudi zasluženi pokoj.

Nadaljeval je s svetovanjem marsikateremu sirarju na Tolminskem in Primorskem pri pravilni izdelavi, zlasti tolminskega sira. Napisal je tudi knjigo o nastanku in razvoju sirarstva na Tolminskem.

Posebno poznan je bil v raznih dejavnostih, povezanih z naravo, kulturo, športom in podobnim. Zanimal se je za naravo, bil je eden prvih jamarjev in ustanoviteljev jamarskega društva, v jamah je opazoval posebne hrošče in netopirje.

Aktiven je bil v začetku delovanja društva Peski, še danes znanega in aktivnega pri ohranjanju objektov iz prve svetovne vojne. Bil je večletni član Ribiške družine Tolmin, njen gospodar in ribiški čuvaj ter vztrajen zagovornik ohranjanja avtohtone soške postrvi.

V plesnem ansamblu je igral pozavno, dokler ni moral prodati posebno dragega instrumenta, ki mu ga je iz Amerike poslal stric. Povedal je, kakšne težave je imel s carino, ki je bila tako visoka, da bi moral pozavno vrniti. Poznan je bil njegov prvi tenor, ki ga je kazal v tolminskem oktetu in pevskem zboru. Tolminska pustna muzika in pustna igra bi bili okrnjeni brez njega. Do pred štirimi leti, ko ga je doletela invalidnost, je vsako leto v bifeju Grad, kot škof, krstil novo vino.

Posebna čast mi je, da sem bil z njim v nogometni ekipi, ki je leta 1960 osvojila pokal v enotni primorski ligi. Vzdevek “Fazan”, imeli smo jih večina, smo mu verjetno pridali, ker je kot vratar letal med nogometnimi vratnicami. Bil je naš nepogrešljivi član. Nepozabni so bili trenutki, ko smo s pesmijo, zlasti tedanjo našo “himno” Juhej fusbaleri smo mi, po zmagi ali porazu odhajali proti domu. Tudi na njegovem domu, v času invalidnosti, smo občasno kakšno zapeli, saj je bil vedno dobre volje.

Dragi Fonzi, verjetno sem kakšno tvojo dejavnost nenamenoma pozabil. Veliko je bilo tega. Tvoja dejanja nam bodo ostala v stalnem spominu kot lepa, zlasti pa koristna za našo Tolminsko - Tminsko. Hvala ti za vse lepe trenutke, preživete s teboj.

KARLO LAHARNAR


Povej naprej:

 

Mnenja