Preizkušnje krepile upornost (foto)

Primorsko in Primorce je zgodovina trdo preizkušala, posebno v času, ko so ločeni od matičnega narodovega telesa trpeli pod fašizmom. Žar v očeh približno 5000 udeležencev tolminske slovesnosti ob 68. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini je odseval ponos nad dejstvom, da so pokončno prebrodili težke čase. Spominjali so se številnih zgodovinskih mejnikov od puntarskega upora do osamosvojitvene vojne.

Odpri galerijo

TOLMIN > Brezhibno urejeno prizorišče v športnem parku Na Logu se je polnilo že uro pred začetkom slovesnosti, na kateri so organizatorji - Združenje borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid in Tolmin ter občina Tolmin - sicer pričakovali več ljudi. Toda hkrati so realno ugotavljali, da so dolge in ovinkaste ceste marsikoga odvrnile od obiska. Prav ceste, ki jih sicer postopoma obnavljajo, so cokla v razvoju, zato bodo v zgornjem Posočju puntarsko vztrajali pri njihovi posodobitvi.

To je med pozdravnim nagovorom obljubil tudi tolminski župan Uroš Brežan:“Ko se Tolminci potegujemo za svoje pravice, se zgledujemo po puntarjih. Ponosni smo na prve borce proti fašizmu v Evropi, na tigrovce, na partizane, ki so v grapi Zadlaščice zgradili tiskarno, na Cerkljanskem pa osupljivo partizansko bolnico Franjo. Ponosni smo na Franceta Bevka, Cirila Kosmača in še mnoge, ki so tlakovali pot do lastne države.”

Meja ni pretrgala prijateljskih vezi

Da proslave, ki jih po različnih primorskih občinah organizirajo od leta 2006, niso samoumevne, opozarja v preteklosti in pogosto še danes nenaklonjen odnos do slovenske manjšine.

Da Primorci dihajo s sonarodnjaki na oni meje, je potrdil bučen aplavz ob govoru dolgoletne ravnateljice dvojezične šole v Špetru Žive Gruden. Opozorila je, da aktualna italijanska politika manjšine ne upošteva dovolj. “Spet se tudi oglašajo glasovi, ki nas hočejo ožigosati kot neko posebno starožitno slovansko ljudstvo, kot folklorno naplavino brez zaledja, kot cirkuško posebnost brez prihodnosti. Takšna gledanja so nadomestila nekdanja odkrita nasprotovanja vsemu slovenskemu.”

Vezi pa se krepijo, ne le na ravni posameznikov in društev, temveč tudi institucionalno. “Vztrajamo in opozarjamo, da za manjšino ne morejo veljati ista pravila kot za večino. Opozarjamo, da je v času globalizacije treba ohraniti svoj obraz, odprtost do sveta, solidarnost do nesrečnih, ubežnikov in izgnancev iz dežel, ki jih je Evropa stoletja izkoriščala.” V Špetru težko čakajo na dokončanje obnove dvojezične šole, žal še vsaj pet let ne bo denarja za novo streho.

Poklon pokončnosti in upornosti

September leta 1947, ko je bila uveljavljena mirovna pogodba, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske, je bil poln veselja. Današnja prireditev je odsevala ponosno spominjanje na nekdanje čase, ki so jih Primorci pokončno prebrodili. Temu dejstvu se je poklonil tudi slavnostni govorec, predsednik državnega zbora Milan Brglez: “Primorska s svojo svetlobo in pozitivno politično zgodovino, zlasti s svojim odporom proti fašizmu, bi lahko bila hvaležna referenčna točka za nacionalno odgovoren razmislek o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.” Primorska in Primorci so bili v zgodovini najpogosteje preizkušani del slovenskega nacionalnega ozemlja. “In te preizkušnje niso nikoli rodile sovraštva, ampak so krepile upornost. Ne samo v duhu, ampak tudi v vsakodnevnem delovanju,” je razmišljal Brglez.

Puntarji so ga izžvižgali

Da je dejansko v puntarski deželi, so potrdili žvižgi med njegovim nastopom. Niso bili usmerjeni proti govoru, temveč proti aktualni politiki. Kot so povedali protestniki, je zanje nesprejemljivo in nespodobno, da so govorci tisti, ki razprodajajo državo, privatizirajo šolstvo in zdravstvo.

Kot pravijo, so napako naredili tisti, ki so politiko povabili za govorniški pult. “Že pred tremi tedni smo opozorili, pa nas niso hoteli slišati,” je v imenu uporniške skupine povedala Špela Mrak. Pridružila se jim je skupina praporščakov in s tem opozorila, da številni v borčevski organizaciji soglašajo s protestom.

A vendarle je uporniška skupina z dolgotrajnim žvižganjem prestopila meje kulturnega obnašanja in s tem požela kritiko med večino gledalcev, ki se morda z njimi strinjajo, a obenem jim je tudi ta primorska prireditev sveta.

Župan Brežan in predsednica organizacijskega odbora, podžupanja Martina Kenda sta pojasnila, da gre za državno proslavo in temu pritiče, da so govorci najvišji izvoljeni predstavniki. Predsednik vlade Miro Cerar je imel druge obveznosti, predsednik države Borut Pahor, ki je bil med gosti, je govoril že na slovesnosti ob 300. obletnici punta in je bil tudi izžvižgan. “Želeli smo, da državni vrh vidi naše kraje, da se pripeljejo po cesti, ki terja še veliko popravil,” pojasnjuje Martina Kenda. Neuradno smo izvedeli, da bo policija prijavila motenje proslave in predlagala kazen, ki v takem primeru znaša 500 evrov.

Bila je lepa proslava

Kljub incidentu so gledalci soglašali, da je bila proslava s 150 soustvarjalci na odru, ki so bili v glavnini iz domačih logov, lepa. Scenarist Zdravko Duša se je sprehodil skozi zgodovino od punta, mimo narodnobudilnih čitalnic, ki jih je bilo na Primorskem največ, do osamosvojitvene vojne.

Proslava bo stala približno 40.000 evrov, od tega 30.000 evrov prispeva tolminski proračun. Od ostalih občin, odzvalo se jih je 12, pričakujejo približno 6000 evrov, nekaj bo dodalo ministrstvo za kulturo.

Prevladovalo je petje himne Vstajenje Primorske, ki jo je ob zaključku zapel združeni pevski zbor Posočja. Glasbena šola Tolmin je sodelovala s harmonikarskim orkestrom in skupino učencev petja, zagodel je Pihalni orkester Tolmin, pa tudi Jazz Punt Band, pela je skupina Flance iz Podmelca, Vocal Bača iz Podbrda je navdušil z Delam kot zamorc, z Vipavskega so prišli tamburaši in raper Smaal Tokk, ki je dodal kritično Naši an vaši. V ozadju so nizali preplet dokumentarnih fotografij.

Med gledalci smo srečali 84-letnega Alojza Rebeka iz Batuj, ki se je s titovko na glavi spominjal kurirskih časov in tega, kako niso ubogali ukaza karabinjerjev, naj odstranijo uporniške letake: “Nekaj smo jih za vzorec pobrali, večino pa smo spotoma raztrosili vse naokoli.”

Z nogo naprej vedo, kaj hočejo

Med gosti so bili številni poslanci in tudi nekdanji predsednik državnega zbora Vasja Klavora, ki ugotavlja, da so Primorci vedno z nogo naprej in vedo, kaj hočejo. “Bi pa država vendarle morala na Primorsko, ki je toliko hudega prestala tudi v prvi svetovni vojni, gledati nekoliko drugače kot na ostale,” je prepričan.

Edini poslanec iz zgornjega Posočja Danijel Krivec ocenjuje, da Primorska ni zapostavljena: “Je pa treba konkurirati s pripravljenimi projekti, zlasti v tem času, ko se začenja nova finančna perspektiva v EU. S projektom obnove Kanina na Bovškem dokazujemo, da je možno prodreti.”

Načelnik tolminske upravne enote in veteran osamosvojitvene vojne Zdravko Likar razkriva modrost ljudi v zgornjem Posočju: “Ukazali so nam, naj napademo vojake v mejnih karavlah, vendar smo se odločili za pogovore. Brez strela smo zmagali. Nekdanji nasprotniki smo danes prijatelji.”

Piko na i je dodal pater Bogdan Knavs, ki je hvaležen, da je tri leta preživel med Primorci: “Brez olepševanja lahko rečem, da so mi dokončno odprli dušo in srce, da znam gledati v vsej širini. Za to sem jim neizmerno hvaležen. Brez predsodkov so me odprto sprejeli kot človeka, z verniki in neverniki sem z lahkoto komuniciral. Primorski narod je vedno dihal skupaj z duhovniki.”

NEVA BLAZETIČ

---