V Štarancanu že leta sprejemajo prosilce za azil

Normalnost. To je beseda, ki jo največkrat uporabijo prostovoljci in predstavniki občinskih oblasti v Štarancanu, ko opisujejo izkušnjo skupnosti s sprejemanjem Gambijcev, Afganistancev, Pakistancev, Nigerijcev in drugih, ki za nekaj mesecev dobijo namestitev v stanovanjih v mestecu. Začetne skrbi, pravijo, so nekaj povsem običajnega, a ko se ljudje spoznajo, strah izgine.

ŠTARANCAN > Hiša v središču mesta ni nič posebnega. Vhod na notranje dvorišče je le nekaj korakov od osrednjega trga, kjer so gostilna, občinska stavba in pošta. Tlakovano dvorišče je skupna last štirih večstanovanjskih stavb. “Vam lahko ponudim kavo ali čaj, mogoče kapučino?” vpraša Ainullah, eden od desetih stanovalcev hiše, s katero upravljata prostovoljski organizaciji ICS in Betlem. V Evropo je prišel iz Pakistana in zelo hitro napreduje z italijanščino.

Mesto sprejemanja

Čez nekaj minut se pridruži župan Riccardo Marchesan. Je eden od županov, ki so se že pred leti odzvali na pobudo države in izkazali pripravljenost za sprejemanje prosilcev za azil: “Ker nimamo velikih praznih javnih stavb, nismo mogli sprejeti namestitvenega centra. Zato smo se odločili, da se vključimo v projekt SPRAR, torej mrežo, ki skrbi za tako imenovano sekundarno namestitev.”

18 prosilcev za mednarodno zaščito in azilantov je zdaj v Štarancanu s 7000 prebivalci.

V Štarancan je tako prišlo sprva osem mladih tujcev, ki so jih namestili v stanovanji v središču kraja. Svoje odločitve niso nikoli obžalovali: “Seveda smo skušali čim več in čim bolj odprto komunicirati z občani. In seveda je bilo nekaj pomislekov. Resničnega nasprotovanja pa ne, sploh pa nikakršnih težav. K sreči je naše prebivalstvo z zelo odprto mentaliteto in veliko sočutja. Naš župnik je predlagal, da bi na tablo ob vhodu v mesto zapisali Štarancan: mesto sprejemanja.”

Seveda so kdaj pa kdaj zadrege. Članica občinske uprave Serena Frankovig pravi: “V prvi skupini so bili res zelo mladi fantje, najstarejši je bil letnik 1984. Morda je bilo zato za ljudi še toliko lažje. Tako mladi so bili, da so v njih videli svoje sinove in vnuke. Ampak imeli so navado, da so se srečevali na trgu in se, v skladu s svojimi običaji, v krogu posedli na tla in se pogovarjali. Ljudi je to motilo, češ, imajo streho nad glavo, hrano in pijačo, oni pa ves dan sedijo zunaj, kot da so brezdomci. Fantom smo pojasnili to kulturno razliko in vse je bilo v najlepšem redu.”

V mestecu, ki je tako blizu Tržiču, da se je skoraj zlilo z njim, se veselijo letošnje 40. obletnice pobratenja s slovenskimi Renčami. Na praznovanju bodo morda nosili mize ali pomagali pospravljati tudi člani nove majhne skupnosti. Z njihovim prihodom se je število prosilcev za azil in azilantov v mestu dvignilo na 18. “Ljudje radi vidijo, če se fantje vključijo v skupne dejavnosti in če kaj pomagajo. Eden od njih igra tudi nogomet za lokalno amatersko ekipo,” je pojasnil župan in dodal: “Nikoli nismo dvigali prahu in ustvarjali nepotrebnih napetosti. Najlepša stvar je živeti običajno življenje.”

Kot poudarja prostovoljec ICS Gianni Barbera, je pozitivno vzdušje v kraju očitno: “Fantje imajo dober sloves med domačini. Urejeni, so mirni, na ulici vedno lepo pozdravijo. Sosedje so jih posvojili. Nosijo jim sadje in zelenjavo, mi pa od časa do časa pripravimo skupno večerjo, ki se je vsi zelo radi udeležijo.” Prostovoljka Betlema Sara Caraceni dodaja: “In tudi oni so povedali, da se v kraju veliko bolje počutijo kot drugod, da jih nihče ne gleda postrani, ko hodijo po ulici.”

Integracija v kuhinji

Alhajie je doma iz Gambije in je v Evropo prispel pred nekaj meseci. Na vprašanje, kakšna je bila pot čez Sredozemsko morje, odgovori le: “Nevarna.” V Štarancanu se počuti dobro, pokima Nigerijec Syilvester, in čeprav so doma iz različnih držav, se fantje v hiši lepo razumejo. Syilvester ima nadvse spretne roke in izdeluje makete avtomobilov ter čevlje. Iz kartona, ker drugega nima. Prostovoljci iščejo usnje in druge primerne materiale, da bi ga vzpodbudili. “Nekaj mesecev sem delal v čistilnem servisu in izkušnja je bila dobra. Rad bi našel še kakšno službo, a se zavedam, da se je treba najprej dobro naučiti jezika, brez tega ne gre,” pravi Alhajie. Frankovigeva se med pogovorom nasmehne: “Poglejte to globalizacijo. Slovenka se v Štarancanu z Gambijcem in Nigerijcem pogovarja v italijanščini.”

Učenje jezika je ena od najpomembnejših nalog v letu dni, ki ga imajo priseljenci pravico preživeti v hiši. Na tečaje hodijo vsi, dva obiskujeta srednjo šolo za odrasle, nekateri delajo vozniški izpit. Pridobivanje znanj je bistvo integracije. Prostovoljka Betlema Grazia Maniacco poudari: “Naša naloga je predvsem pomagati jim spoznavati okolje, da bodo lahko živeli in delovali samostojno. Vključno s tem, da jim, denimo, pojasnimo, kako do zdravnika, kako pridobiti dokumente in podobno. V majhnih okoljih je to pogosto lažje. Bistvo integracije je konec koncev normalno življenje. In normalno življenje pomeni, da stanuješ v majhnih skupinah in imaš vsakdanji ritem, torej pereš, likaš, si kuhaš. Fantje si svojo hrano pripravljajo sami.”

Ainullah je zjutraj ravno spekel kruh. Vesel je novega hladilnika, ki so ga dobili pred kratkim.

Uspeh skupnosti

Kraj z nekaj tisoč prebivalci torej mirno živi svojo izkušnjo sobivanja. Vsi poudarjajo, da je sistem razpršene namestitve mnogo bolj človeški, ustvarja manj socialnih napetosti ter priseljencem daje veliko več priložnosti za integracijo kot veliki centri, kakršen je, denimo, v Gradišču ob Soči, kjer se ustvarja geto z vsemi negativnimi posledicami. Razpršena namestitev bi bila zelo primeren model tudi za Slovenijo, kjer je malo ljudi s priznano mednarodno zaščito.

Izkušnje so dragocene, poudarja Barbera: “Kar se zdaj dogaja v Sloveniji, je povsem človeško in ni razloga, da bi to obsojali. Neznano vzbuja strah in mediji nas nenehno bombardirajo z negativnimi sporočili o priseljencih. Poznavanje in srečanje iz oči v oči pa prav gotovo rušita tabuje.”

Mladi iz majhnih krajev odhajajo in za marsikatero mestece je dobro, da dobiva nove mlade obraze. Trije imetniki azila, dva Senegalca in en Gambijec, so se pred kratkim odločili, da po izteku njihovega obdobja v sistemu, ostanejo v Štarancanu. Župan pojasnjuje: “Prišli so k meni in me prosili, če jim pomagam najti najemniško stanovanje. Povedali so, da so dobili službo v Manzanu, in svetoval sem jim, naj iščejo dom tam. Ampak so bili neomajni. Želeli so ostati tu. In so ostali.” Na vprašanje, ali je to uspeh skupnosti, odgovarja: “Je. In všeč mi je, da ste uporabili besedo skupnost. Kajti prav to je bistveno. Ne gre za odločitev občinske uprave ali politike, temveč za skupni napor vseh prebivalcev.”VESNA HUMAR

---