V Solkan, k igram svoje mladosti (foto)

Kdor bo v naslednjih enajstih mesecih vstopil v vilo Bartolomei v Solkanu, bo v eni od sob, kjer je predstavljena kulturna dediščina, lahko tudi preizkusil “avtopišto” in videoigro na starem ekranu, v roke vzel plastičnega robota ali punčko, plišastega medvedka, se nasploh potopil v svet igrač in iger. In naj se to nenavadno zdi, res je: gre za muzejsko razstavo.

Odpri galerijo

SOLKAN > Kot taka zahteva dolžno spoštljivost, saj ni Goriški muzej dela svojih prostorov na robu Solkana začasno namenil preizkušanju igrač in iger s patino. Torej takih, ki jih v prosti prodaji najmanj morda, če ne že skoraj gotovo nikdar več ne bo. So pa v zavodu sklenili prikazati prav slednje, namreč kako, kaj in s čim so se otroci igrali nekoč, pri tem pa ubrali drugačen pristop, že poznan drugod po Slovenji. Eden od razlogov je, da je razstava prilagojena slepim in slabovidnim in je tudi nastajala v sodelovanju z njihovim novogoriškim medobčinskim društvom.

Na Igrah moje mladosti je mogoče določene predmete vzeti v roke, otipati ali jih preizkusiti. Otrok (tudi kateri po duši) bo težko šel mimo velike “avtopište”, kakršne so izdelovali v izolski Mehanotehniki, ne da bi pritisnil na enega od dveh gumbov ob igrači in po stezi pognal model “formule”. Drugi se bo pri sosednji mizi spomnil, da je bil za prve videoigre na trgu nujen televizijski sprejemnik, korak stran pa so v odprtih vitrinah medvedki, plastične in cunjaste punčke, avtomobilčki, roboti in drugo, kar se vse da vzeti v roke, otipati.

Na ta način jih občutijo tudi slepi in slabovidni, hkrati so spremljajoči opisi napisani v pisavah, ki jih zmorejo zaznati. “Če se hoče, se jim vse da prilagoditi,“ je ob odprtju razstave ponovil avtor David Kožuh, ki je zato v vilo Bartolomei prinesel tudi miselno namizno igro volkalco, prirejeno za slepe.

Poleg tega so v navadnih vitrinah razstavljeni od namiznih iger, tudi zelo starih, prek vojačkov, med drugim seta, narejenega domnevno leta 1812, do kock in tehničnih igrač ter vlakcev, mnogih plod idej in dela zaposlenih v že omenjeni izolski tovarni. “Starejši se boste spominjali otroštva, otroci pa boste s spoznavanjem zlasti družabnih iger morda tiste računalniške nadomestili s partijo katere namizne,” je Kožuh sinoči zbrane povabil v vilo.

Iz tega obdobja, iz druge polovice prejšnjega stoletja, je tudi največ razstavljenih predmetov. Številne so ljudje posodili muzeju, nekatere podarili. Kožuhu in sodelavcem so igrače pomagale zbirati goriška, ajdovska in sežanska knjižnica, novogoriški mestna galerija in društvo prijatelje mladine ter skupina učencev iz OŠ Renče z mentorji, ki je hkrati sooblikovala program otvoritve. Nekateri drugi otroci in odrasli pa nastopajo na posnetkih, ki so del razstave in prikazujejo nekatere igre na prostem: od špljak, preko skoraj že pozabljenih “frnikul”, skakanja čez kozo oziroma čez elastiko, do potiskanja obroča s palico in drugih. Takih, za katere odločno ni potreben (tako imenovani) pametni telefon, so pa lahko spretnost, družabnost, ... pamet.

AMBROŽ SARDOČ

---