V SPOMIN: Marjan Bevk (1951-2015)

Po dolgi bolezni se je poslovil režiser, profesor, domoljub in vsestransko dejavni Primorec Marjan Bevk, doma iz Čezsoče.

 Foto: Leo Caharija
Foto: Leo Caharija

Po končanem študiju gledališke in radijske režije na AGRFT v Ljubljani je bil umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, nato je skoraj desetletje delal v Subotici. Kot režiser je sodeloval s skoraj vsemi slovenskimi gledališkimi hišami, delal pa je tudi na Hrvaškem, Madžarskem, v Srbiji, Avstriji in Italiji. Zadnje obdobje njegovega življenja najpomembneje zaznamuje predsedovanje Društvu za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske. Poudarjal je, da so Primorci boj za svobodo začeli že veliko prej, preden se je nacifašizmu uprla Evropa. Uspel je dvigniti zgodbo o Tigru nad politične manipulacije in dosegel, da je postala ena najsvetlejših točk slovenske zgodovine. Njegovo delo se je osredotočalo tudi na dokončanje pomnika braniteljem slovenske zemlje na Cerju in ohranjanje domoljubja. Nikoli ni pozabil, da je slovenski jezik srce naroda.

Bil je ustanovitelj Kulturnega društva Čedermac, vodil je vsakoletni kulturno-etnološki tabor zamejskih otrok in gradil na druženju mladih z obeh strani meje. Kot pobudnik in umetniški vodja Festivala Kluže je oživljal bovško kulturno dogajanje, sodeloval je z ljubiteljskimi gledališčniki v Benečiji in domovini. Režiral je mnogo državnih in drugih proslav, saj je verjel, da se ohranjanje narodne zavesti lahko gradi samo, če pri tem sodelujejo vsi, od preprostih ljudi do politikov, od izobražencev do otrok.

Od jeseni 2005 je poučeval predmet dramsko-gledališka delavnica na Gimnaziji Nova Gorica. Marjan je vključeval dijake v programe recitalov in proslav po vsej državi, omogočil jim je nastop v celovečernem filmu Črni bratje (2010), za katerega je po literarni predlogi svojega očeta Franceta Bevka, skupaj z Markom Bratušem, napisal scenarij. V zadnjem obdobju se je lotil režije Jančarjevega Velikega briljantnega valčka, katerega uprizoritve pa ni videl. Konec januarja, ko so dijaki odigrali dve ponovitvi na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča, je poslal sporočilo: “Srečen sem za vas in ponosen.” Tudi mi smo ponosni, da smo mogli delati z njim. Srkali smo njegovo znanje in se učili, kako na odru ustvarjati ritem in tempo, vnašati preobrate, najti prostor za svetlobo in za temo, čas za glasbo, kretnjo, besedo, tišino.

William Shakespeare je menda rekel: “Ves svet je oder in moški in ženske zgolj igralci: nastopajo in spet odhajajo.” Marjan je zdaj odšel in na našem odru je zavladala tišina. Spominu nanj se bomo poklonili z žalnim recitalom, ki bo jutri ob 17. uri v veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici.

ROK ANDRES, nekdanji dijak, NATAŠA KONC LORENZUTTI, sodelavka


Najbolj brano