Tolminski jamarji najdaljšo slovensko jamo še podaljšali

Tolminskim jamarjem je letošnjo jesen uspelo povezati dva jamska sistema, Migovec in Primadona na Tolminskem Migovcu, v enega. Tako so najdaljšo slovensko jamo podaljšali na skoraj 36 kilometrov podzemnih rovov. V jami Migovec je še veliko raziskovalnih možnosti tudi za prihodnje generacije jamarjev, pravijo.

TOLMIN > Tolminski jamarji Andrej Fratnik, Iztok Možir in Dejan Ristić so letošnjo jesen dosegli nov zgodovinski uspeh. Med globinskim prečenjem so povezali jamska sistema Migovec in Primadona, so sporočili iz jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin.

Ko je tolminskim jamarjem leta 2012 končno uspelo povezati jamska sistema Mig in Vrtnarija v enoten sistem, so ga poimenovali sistem Migovec. S tem so dobili najdaljši jamski sistem v Sloveniji v skupni dolžini 25,5 kilometra in z višinsko razliko 972 metrov, ki je pravi labirint. Vertikalni rovi na določenih globinah preidejo v vodoravne dele. To dokazuje nastajanje podzemnega sveta skozi različna časovna obdobja. V spodnjih delih jamskega sistema, kjer so se trenutna raziskovanja končala, pa so raziskovalci naleteli na vodo. Zato v prihodnosti načrtujejo jamske potope v najbolj obetavnih sifonih.

Tretji del je sistem Primadone. Leži pod zahodnim robom planote Migovca, v zelo strmem in skalovitem pobočju nad izvirom Tolminke. Združuje stopničasto brezno Primadono, U-bend in Monatip, s skupno 3974 metrov raziskanih delov in 644 metrov višinske razlike.

Jamarstvo je na Tolminskem že dolgo prisotno, začetki segajo v leto 1924, v čase delovanja ilegalnega Planinskega kluba Krpelj. Krpljevci so zapustili več objavljenih zapisov in načrtov jam, s katerimi so se pojavili celo v takratni italijanski strokovni literaturi.

Jamarsko sekcijo PD Tolmin so ustanovili leta 1971. Do svoje 40-letnice so tolminski jamarji registrirali 141 jam, do danes pa še precej več. Zanje so poleg popolnih osnovnih zapisnikov z načrti jam posredovali še veliko dopolnilnih zapisnikov z rezultati bioloških, hidroloških, meteoroloških, geoloških, seizmoloških in drugih raziskavah.

Začetki so bili skromni, vsaj kar se tiče vedno manjkajoče opreme, ki so jo z veliko inovativnosti izdelovali kar sami. V stiku z drugimi jamarskimi društvi so se neprestano strokovno izpopolnjevali. Šele uvedba vrvne tehnike (plezanje po enojni vrvi) po letu 1978 jim je omogočila raziskovanje globljih jam in brezen, ki jih je v Posočju veliko, predvsem v osrčju Tolminskega Migovca in Kanina.

Ob raziskovanju različnih manjših jam na Tolminskem je jamarska sekcija največ svojega dela posvetila dvema temeljnima projektoma - masivu Kanina, kjer je odkritje Male Boke leta 1974 odprlo še danes neizčrpane možnosti raziskav, in osrčju Tolminskega Migovca s tremi sklopi - sistem Mig (Kavkna jama, Jama strgane srajce - M 18, M16), Vrtnarija (Vilinska jama) ter sistem Primadona (U-bend, Monatip). Delo na teh dveh glavnih lokacijah prerašča zmožnosti enega samega društva, zato so pri raziskovanju sodelovali z jamarji iz drugih jamarskih društev iz Slovenije in tujine, še pojasnjujejo v sporočilu za javnost.

STA

---