Svetili so se od živega srebra

Niz prireditev ob začetku prenove rudniške topilnice na čelu z veliko razstavo o njenem razvoju so v Mestnem muzeju pospremili s pogovorom s topilničarji. Živi jih le še prgišče in pogovor so namenili najbolj strupenemu delu - kerungi.

IDRIJA > Anton Zelenc, avtor razstave o rudniški topilni U fabrk, je že maloštevilne še živeče topilničarje povabil k pričevanjem. Skupaj z zdravnikom Alfredom Kobalom in vodjo rudniškega laboratorija Ivico Kavčič jih je zbral še na pogovor o kerungi. Tako so imenovali strupena mesečna in veliko letno čiščenje in vzdrževanje topilniških naprav.

Delali so dobesedno v strupu

Še živeči topilničaji živosrebrovih rud so spomine obujali v značilnem knapovsem jeziku, mešanici idrijskega dialekta in nemških izrazov za naprave in delovne postopke v topilnici. Dotaknili so se vseh, od prevoza rude s “teleferiko”, preko njenega prebiranja, “hajcanja” peči, taljenja rude v njih, odvoza “šute” in polnjenja jeklenk s kovino, pa tudi inovativnosti, s katerimi so si lajšali delo.

Po taljenju rud je izpod peči in iz dimovodov uhajalo ogromno živega srebra. Tega so čistili enkrat mesečno in po več tednov letno ob ugaslih pečeh, in vse naprave so sočasno obnovili. “Živega srebra se je nabralo toliko, da je rudnik šele po kerungi objavil letno količino proizvedene kovine. Za delavce je to pomenilo najbolj umazano, strupeno, fizično naporno in nevarno delo,” je povedala Ivica Kavčič.

Z vzpostavitvijo laboratorija, ki je nadziral vse tehnološke postopke, je v zadnjih desetletjih od skupnih petih rudniških stoletij z zdravnikom Kobalom poskrbela za reden zdravstveni nadzor rudarjev in topilničarjev.

Dobesedno svetili so se

“Ko smo prihajali iz dimovodov, peči in drugih naprav, smo se dobesedno svetili od kapljic živega srebra,” se je spomnil Albin Sedej. “Ob čiščenju štupe v talnih dimnikih je bilo eno samo lopato zelo težko dvigniti. Ob tem so se topilničarji nadihali in nažrli strupa,” je dodal Davorin Mrak. “To je bilo res svinjsko delo. Ko sem prezidoval peči, po teden dni nisem spal,” je nadaljeval Franc Lapajne, ki je kot zidar to delo opravljal kot najeti delavec.

Podobno so spomine nizali vsi, rekoč, da so srečni, ker so še živi. Zoran Babič je predlagal, da bi bilo dobro vse skupaj zapisati in trajno ohraniti v spominu.

Sreča je, da ni več rudnika!

Alfred Kobal, zdravnik, ki je življenjsko delo posvetil strupeni kovini in zdravju rudarjev, je pojasnil, da strup ni vplival enako na vse topilničaje in rudarje (vpliv je odvisen od vsebnosti encima katalaze, ki Hg razgradi). Čeprav so v topilnici vsi delali ob previsokih koncentracijah strupene kovine, so se eni zastrupili takoj, nekateri pa nikoli. “Količine strupa ob kerungah so za desetkrat in več presegale dopustne. To pa so ravni, ob katerih je lahko že v nekaj dneh prišlo do zastrupitve,” je pojasnil razlog za nespečnost, neješčnost in nemir.

Strup najprej vpliva na živčni sistem in naprej na večino ostalih organov. Po desetih letih dela je Kobalu sicer uspelo odpraviti zastrupitve, zagotoviti učinkovito zaščitno opremo in zdravstveni nadzor topilničarjev in rudarjev. “Ko smo vzpostavili slednjega, se je izkazalo, da tretjina rudarjev zaradi zdravstvenih razlogov ni smela delati. Naša sreča je, da rudnika v Idriji ni več,” je sklenil Kobal.

SAŠA DRAGOŠ

---