Spomin na soško fronto in pionirja kobariškega zbirateljstva

Nova zasebna zbirka mladega Iva Krajnika je posebnost med sorodnimi zbirkami. Prinaša edinstvene predmete s soške fronte in hkrati predstavlja spomin na enega prvih zbirateljev ostalin na Kobariškem, pokojnega Iva Krajnika. Njegov sin jo je uredil z udarniškim delom skupaj s prijatelji. Posebnost je lokacija v neposredni bližini kostnice, kar zagotavlja dober obisk.

Odpri galerijo

KOBARID > Nekdanji dom oskrbnikov kostnice na Svetem Antonu, ki je pred leti prešel v last Občine Kobarid, je Ivo Krajnik skupaj z bratom Valterjem in prijatelji prenavljal dve leti, leto dni je s pomočjo elektrolize čistil in konzerviral 1400 predmetov, ki so jih postavili na ogled. Vsem se zahvaljuje za pomoč.

Krajnik starejši zbiral že v devetdesetih letih

“Moj oče je ostaline soške fronte začel zbirati že v začetku devetdesetih let, tudi sam sem jih veliko našel in skupaj se jih je nabralo 3500. Naša hiša je bila zapolnjena z njimi. Iskali smo način, da vsaj najbolj zanimive predmete predstavimo javnosti in skupaj z občino nam je uspelo,” je na slovesnosti ob odprtju pripovedoval Ivo Krajnik, ki je sicer tudi skrbnik kostnice, po izobrazbi pa fizik. Kot pravi, je do številnih predmetov prišel tudi z menjavo.

Krajnik starejši je že leta 1968 skupaj s prijatelji iz Soče izvlekel top iz prve svetovne vojne. “Kot strasten ribič je naletel na najdbe in sčasoma se jih je nabiralo vse več,” se spominja Krajnik mlajši. Je pa zanimivo tudi to, da je oče Krajnik ostaline iskal na prizoriščih, ki jih v dnevniku opisuje italijanski vojak in kasneje pisatelj Carlo Emilo Gadde. V slovenščino prevedena knjiga govori o umiku italijanske vojske po 12. soški ofenzivi.

Dolga leta prazna hiša zraven kostnice je zdaj lično urejena, v številnih vitrinah, ki so jih tudi sami izdelali, je na ogled najrazličnejše orožje in množica predmetov, ki so jih vojaki uporabljali na fronti.

Ljubezenska izpoved vojaka

“Najljubši so mi osebni predmeti, pri katerih najdem osebno noto oziroma taki predmeti, ki razkrivajo, kaj so z njimi počeli, kako so jih spreminjali za praktično uporabo. V tem sem podoben očetu,” pravi Krajnik.Taki predmeti približujejo vsakodnevno življenje na fronti. Izpostavi italijansko posodo za hrano, v katero je vojak vrezal ljubezensko izpoved do svoje izvoljenke: “Takšen predmet je za mene izjemna najdba, zlasti če ugotovim, da sem ga po sto letih prvi vzel v roke. Rad imam presenečenja. Granat je bilo na milijone, ne pomenijo mi veliko.”

Zbirka je bila popisana v okviru čezmejnega projekta Zbor zbirk. Kot pravi predsednik fundacije Poti miru Zdravko Likar, je v Posočju že najmanj 15 zasebnih zbirk: “Hranijo sladkorčke, kakršnih v velikih muzejih ne najdemo.“ Spominjal se je začetkov devetdesetih let, ko je s prijatelji prav tako udarniško na noge postavljal Kobariški muzej. Ob stoletnici prve svetovne vojne si želi, da bi vsa območja tedanjih front povezali v enoten park spomina in opomina.

Pričakujejo dober obisk

Kobariški župan Robert Kavčič se je družini Krajnik zahvalil, da nadaljuje očetovo zbirateljstvo in dopolnjuje ponudbo na Kobariškem. Krajniku so hišo dali v brezplačen najem, glede na to, da je bilo vanjo vloženega veliko denarja. “Zbirka lepo dopolnjuje kostnico, kjer leži več kot sedem tisoč italijanskih vojakov. Nadgrajuje zgodovinsko pot, ki tu mimo vodi proti arheološkim najdbam na Tonovcovem gradu.” Pričakujejo dober obisk, glede na to, da si italijansko kostnico letno ogleda 30.000 obiskovalcev.

Muzej je odprt vsak dan od 10. do 17. ure, vstopnina je simbolična.

Hkrati z muzejem si bodo obiskovalci v mansardi lahko ogledali razstavo predmetov veteranov vojne za Slovenijo.

NEVA BLAZETIČ

---