Riža in odej bo zmanjkalo - in potem?

Prvi deževni dnevi povzročajo nove skrbi peščici prostovoljcev iz različnih humanitarnih organizacij, ki skušajo v sosednji Gorici po najboljših močeh pomagati desetinam prosilcev za azil brez strehe nad glavo. “Dokler je sončno in toplo, še nekako gre, ampak kaj bo jeseni in pozimi,” je z glavo zmajevala Tamara, medtem ko je pripravljala plastične krožnike za še en zasilni obrok na dvorišču cerkve La Madonnina.

GORICA > Zgodaj poleti, ko so prostovoljci, zdaj združeni v nevladno organizacijo Insieme con voi (Skupaj z vami) brezplačno večerjo še delili v majhni dvorani v središču mesta, so vsak dan nahranili 60 ljudi. Pred dnevi je bilo ob našem obisku gostov še enkrat več. “In zdaj jih je celo malo manj. Nekaj dni jih je prihajalo 140 ali več,” je povedala prostovoljka Christina.

Kruta statistika

V sosednji Gorici se soočajo z majhnim delom vala migrantov, ki je v zadnjih letih zajel Italijo, a tudi če v pokrajino Furlanija Julijska krajina pride le približno tri odstotke vseh tujcev, ki v državo vstopajo brez dokumentov, je breme naraščanja imigracijskih tokov za majhne in zaprte skupnosti veliko. In naraščanje je res skokovito. Še leta 1994 je v Italiji za azil zaprosilo 2.300 ljudi, lani 64.000.

V Gorici je bilo lani 2.000 prosilcev za azil, ugodili so 1200 prošnjam. Številke se morda zdijo majhne, a pomenijo, da v povprečju v mesto vsak dan pride šest ljudi, za katere mora nekdo poskrbeti.

Prosilci za azil, ki še čakajo na obravnavo njihove prošnje in zato nimajo pravice do bivališča in oskrbe, potrebujejo predvsem odeje, brisače, moške obleke v velikostih M in L ter pripomočke za osebno higieno (milo, zobno pasto, ...). Organizacija Tenda per la pace e i diritti (Šotor za mir in pravice) prispevke zbira v pravični trgovini Benkadi v Štarancanu. Prostovoljci organizacije Insieme con voi (Skupaj z vami) so vsak večer pri cerkvi La Madonnina v Gorici, v bližini mostu čez Sočo na cesti proti Ločniku. Na njihovih straneh na družabnih omrežjih so tudi podatki o zbiranju sredstev za plačilo vrnitve posmrtnih ostankov 25-letnika, ki je utonil v Soči, v rodni Pakistan.

Politika prepovedi

Ta nekdo vsekakor niso goriške lokalne oblasti na čelu z županom Ettorejem Romolijem, ki so že pred časom dale jasno vedeti, da begunci v mestu niso dobrodošli. Z odlokom, ki prepoveduje bivanje na prostem, je občinska uprava ustvarila pravno podlago za akcije “čiščenja”. Pred dnevi so tako izpraznili Park spomina, v preteklem tednu pa odstranili zasilna bivališča, ki so jih brezdomni tujci postavili ob Soči.

“Prav zdaj je v Gorici vsaj 150 ljudi, ki bivajo na prostem. To je nesprejemljivo tako za meščane kot za dostojanstvo teh tujcev. Ne bomo pristali na bivake ob Soči ali na to, da Park spomina postane velikansko zavetišče na prostem,” je prvi meščan pred dnevi povedal novi goriški prefektinji Isabelli Alberti. Romoli, ki je v nasprotju z dosedanjimi praksami in običajno vljudnostjo, zahteval sestanek z Albertijevo takoj, ko je zasedla pisarno, od države pričakuje, da, podobno kot iz Trsta in Vidma, iz Gorice odpelje prosilce za azil.

Številne nevladne organizacije pa od župana pričakujejo, da poskrbi za rešitev težav, ki se kar kopičijo. Ter bodo s prihodom hladnejših dni ter ob nenehnem večanju števila prihodov še hujši.

Pod streho ni prostora

Večerja, ki jo skupina petih do desetih prostovoljcev vsak večer deli že več mesecev, je kljub skromni ponudbi hrane vesel dogodek. “Veseli in hvaležni smo, da nas župnija Madonnina gosti na svojem dvorišču,” so povedali prostovoljci.

Mize v poletnih tednih prinesejo kar na prosto, medtem ko v majhni kuhinji prostovoljci, med njimi tudi prosilci za azil, ki so v državi nekoliko dlje, pripravljajo obroke in hranijo skromne zaloge hrane. Po večerji prostovoljci, ki jim dobrodelne organizacije posredujejo podatke, kličejo imena redkih srečnikov, ki bodo dobili mesto v enem od zatočišč v pokrajini. Postelj primanjkuje in jih je vedno manj, potreb pa vedno več.

Tudi takšnih, ki jim prostovoljci niso kos. V enem samem večeru, ki smo ga preživeli na dvorišču Madonnine, je bilo enemu od fantov slabo, ker je pil vodo iz Soče, drugi se je pritoževal zaradi hudih bolečin v nogi - pokazal je niz brazgotin od ugriza psa na bolgarski meji. Tretji je spraševal, kje bi se lahko naučil italijanščine, četrti je potreboval pomoč pri prošnji za azil. Kot je dejala ena od prostovoljk: “Delamo z veseljem, ampak včasih se zdi, da ni konca. In potem desničarske organizacije na spletu objavljajo zapise o tem, kako nevladne organizacije služijo na račun prebežnikov. Služimo? Doma, razen tiste, s katero se pokrijem zvečer, nimam več niti ene odeje.”

VESNA HUMAR

---