Največ otrok se je rodilo leta 1979

V petdesetih letih je v novogoriški porodnišnici prvič zadihalo 52.616 otrok, le nekaj tisoč manj, kot je danes prebivalcev vseh šestih občin na ožjem Goriškem. Arhiv podatkov o novorojencih hranijo v treh sobah, veliko bolj kot številke pa jih zanimajo izkušnje in potrebe mamic in otrok. To, kako porodnišnico, ki je že med najvarnejšimi v tem delu sveta, narediti še prijaznejšo, je največji izziv za prihodnja desetletja.

ŠEMPETER PRI GORICI > Tretje nadstropje bolnišnice je izjemno. O tem zadnjih nekaj mesecev govorijo že slike uglednih primorskih akademskih slikarjev, kar petdeset jih je, ki krasijo hodnike. “Načrtujemo, da bomo tudi prepleskali stene, v prostore prinesli nekaj novih barv,” pove predstojnica ginekološko-porodniške službe Neda Bizjak. In tako bo še bolj očitno, da porodnišnica sicer je kraj, kjer skrbijo za zdravje in dobro počutje, kjer začenjajo in tudi rešujejo življenja, a hkrati ni bolnišnica v ozkem pomenu besede. “Res, pri nas nikogar ne kličemo bolnik ali bolnica,” pritrjuje ginekolog in porodničar ter v več obdobjih vodja oddelka Zvonko Šoštarič.

V biografiji predsednika republike Boruta Pahorja piše, da je bil rojen v Postojni. Če bi na svet prišel dve leti kasneje, bi bil njegov rojstni kraj skoraj gotovo Šempeter pri Gorici - kraj, kjer so leta 1965 odprli porodnišnico in, mimogrede, tudi kraj, kjer predsednikova družina dejansko živi. Leta 1963 pa so morale Primorke, ki niso želele ali mogle roditi doma, na Jesenice, v Postojno in Ljubljano ali Koper. Zato ni nič nenavadnega, da so bila pred petdesetimi leti poročila o Evgenu Marcola, prvemu dečku, ki se je rodil v šempetrski porodnišnici, vznesena in čustvena. Pa čeprav je oddelek dobil prostor v tako imenovani konjušnici, delu gospodarskih prostorov Coroninijevega dvorca. V porodnišnici, ki je odprla vrata v začetku februarja, je bilo 29 postelj, ena porodna soba s stremi posteljami in soba za otroke s 24 zibelkami. Porodnice so ležale v šestih sobah. Prostora je bilo premalo, največ težav pa je sestram in zdravnikom povzročalo ozko in strmo stopnišče, ki je vodilo do operacijskih dvoran. Če se je porod zapletel, so morali torej žensko odnesti na nosilih. Enajst let po ustanovitvi so se preglavic s stopniščem rešili s selitvijo na izpraznjen pediatrični oddelek v stari bolnišnični stavbi. Leta 1979 pa se je zgodil veliki preskok. Porodnišnica se je preselila v novo bolnišnično stavbo in se na mah povzpela med najsodobnejše, ne le v Sloveniji, temveč v takratni Jugoslaviji.

Prijetno vzdušje in dobro počutje sta v časih, ko si mamice izberejo kraj poroda in vse pogosteje, kot pravi Bizjakova, tudi pridejo z izdelanim porodnim načrtom, vse bolj pomembna. Kot pojasnjuje Šoštarič, so po vzoru tujih bolnišnic zato že pred časom del porodnega bloka uredili tako, da je domačen in prijazen. Ter da porodnicam nudi pestro paleto možnosti, kako čim bolj udobno preživeti čas tik pred porodom.

Srečno leto 2008

Še celo bolj kot dobro počutje pa sta pomembna zdravje in varnost mater in otrok. Šempetrski oddelek, ki ima certifikat Unicefove otroku prijazne porodnišnice, beleži kratko povprečno ležalno dobo in zelo nizko umrljivost otrok ob porodu. “Mrtvorojenost v goriški statistični regiji je nižja od slovenskega povprečja, v naši porodnišnici pa še nižja kot v regiji,” pojasnjuje Šoštarič in si želi, da bi bilo še mnogo takšnih let, kot je bilo 2008, ko v šempetrski porodnišnici ni bilo niti ene smrti novorojenčka.

“S temi res izvrstnimi strokovnimi dosežki se morda preredko pohvalimo,” ugotavlja Bizjakova in na vprašanje, ali se boji prihodnosti, ko se bodo morale morda tudi porodnišnice boriti za to, da bodo postale izbira bodočih mamic, odgovarja: “To nam je izziv.”

Šoštarič in Bizjakova sta enotna pri odgovoru na vprašanje, česa si želita za prihodnja leta: “Več porodov.” Največ jih je sicer bilo leta 1979, 1585, najmanj pa pred dvanajstimi leti, ko je bilo le 591 porodov. Hkrati pa se zavedata, da povečana pričakovanja bodočih staršev po kakovosti in raznolikosti storitev pred osebje, ki se, podobno kot zaposleni na drugih oddelkih sooča s finančno in kadrovsko podhranjenostjo, postavlja nove strokovne zahteve.

Brez bolečin

“Največja šibka točka je epiduralna anestezija. Že deset let se trudimo, da bi jo lahko redno zagotavljali, a to ni odvisno le od nas, temveč od organizacije dela v bolnišnici in sodelovanja z drugimi oddelki,” pojasnjuje Bizjakova. Šoštarič pa dodaja, da so prav v zadnjem obdobju uvedli dva nova, sodobna načina lajšanja obporodnih bolečin.

Statistična zanimivost: otroci, rojeni v šempetrski porodnišnici, so ob porodu v povprečju težji kot njihovi sovrstniki v drugih delih Slovenije. Podobno sicer velja tudi za druge primorske porodnišnice. “Ne vemo, ali je kriv zrak, ali morda teran in pršut ali češnje. Ampak tako je,” se pošali Šoštarič.

Razlika med časom pred petimi desetletji, ko so se porodnice gnetle v prenatrpanih sobah, in danes, ko imajo mamice svoje otroke ob sebi in uživajo udobje moderno opremljenega oddelka, je velika. Spremenila pa se ni le porodnišnica.

“Mamice so v povprečju seveda starejše,” ugotavlja Bizjakova, Šoštarič pa dodaja, da večino spremljajo očetje: “Kar je tudi prav. Navsezadnje je to kraj, kjer se rodi družina.”

VESNA HUMAR

---