Nesmiselno je začeti znova!

Medtem ko se je vlečnica na smučišču Ski Bor na Idrijskem na 700 metrih nad morjem še pred dnevi veselo vrtela, lepo urejeno smučišče Kal nad Kanalom na isti nadmorski višini že dolgo sameva. Smučarski klub Salonit brez pomoči občine in donatorjev ne more zbrati 35.000 evrov za nujno obnovo vlečnice. Brez te, opozarja eden od pionirjev smučanja v Kalu Dušan Carli, se bliža propad: “Veliko dražje bi bilo začeti znova po tem, ko zob časa načne stoječe naprave, kot to vidimo na Kaninu.”

KAL NAD KANALOM > Letošnja ugodna zima je nudila lepo osnovo za veselo obeležitev 40. obletnice odprtja smučišča na Kalu nad Kanalom. Žal iz tega ni bilo nič. Za naprave, starejše od 40 let, namreč zakonodaja terja generalno obnovo. Ta bi po ocenah Smučarskega kluba Salonit, ki upravlja smučišče, stala približno 35.000 evrov. Društvo je vsakoletne sprotne stroške ob pomoči občine in podjetja Salonit še nekako zmoglo, takšnega zneska pa nima. Tudi pomoči iz doline zaenkrat še ni. O zgodovini, potencialih in rešitvah za smučišče na Kalu smo se pogovarjali z enim od pionirjev smučanja v teh krajih, z v klubu še vedno aktivnim 67-letnim učiteljem smučanja z evropsko licenco Dušanom Carlijem.

> Kako je nastalo smučišče na Kalu?

“Na priporočilo domačinov je bilo na zelo ugodnem, od vetra in direktnega sonca zaščitenem širokem travnatem pobočju nad vasjo zgrajeno z denarjem podjetja Salonit Anhovo in z udarniškim delom domačinov, članov kluba in delavcev Salonita. Tudi sam sem v letih od 1971 do 1973 opravil precej delovnih ur. Seveda so bili tedaj drugačni časi. Podjetje je bilo močno in je veliko dalo na standard delavcev. Pozimi so bili po potrebi nekateri zaposleni prerazporejeni na smučišče, prihajala pa je tudi pomoč v obliki materiala in strojnih ur. Sam sem bil v Salonitu tedaj zaposlen kot organizator rekreacije in sem opravil tudi veliko pogovorov z lastniki zemljišč. To je še danes temelj urejenih služnostnih pogodb za smučišče.”

> Smučišče je še pred dvema letoma zgledno obratovalo. Kje je sedaj največja zagata?

“Podjetje je v težkih časih izločilo vse, kar ni povezano z njegovo osnovno dejavnostjo. Smučišče je predalo v last klubu. Zato je od tam postopno tudi ugasnila finančna ali vsaj materialna pomoč. Ostane občina. Glede na stanje stvari v naravi ni treba narediti prav veliko. Vlečnica je bila z udarniškim delom redno tekoče vzdrževana. Enako velja za teptalni stroj z vsemi priključki in za smučišče, ki je zgledno zatravljeno. V klubu imamo več kot dve kompletni ekipi fantov z vsemi izpiti za delo na smučišču. Če bi bilo to za zakonodajalca dovolj, bi letos brez težav obratovali. Vendar pa morajo po 40 letih obratovanja vlečnice pooblaščeni strokovnjaki pregledati vse sklope in že to veliko stane. Po moji oceni bi bil še največji zalogaj zamenjava sider. Če bi na Kal lansko jesen prišlo 20.000 evrov, kolikor so jih v Novi Gorici namenili bistveno slabšemu smučišču na Lokvah, bi si klub gotovo upal naročiti zahtevana dela, zelo verjetno pa bi bilo dovolj za obratovanje v tej sezoni, saj vsi računi ne zapadejo hkrati. Glede na sneg, ki smo ga imeli, bi obratovali med novoletnimi in zimskimi počitnicami ter vse vmesne vikende. Tako pa smo lahko le steptali smučišče.”

> Zakaj se je vredno boriti za smučišče na Kalu?

“Ker se mi zdi škoda, da bi ga, po tem, ko je več generacij domačinov vanj vložilo veliko prostovoljnega dela in po tem, ko mu je vrsto let ob Salonitu stala ob strani tudi občina, ki je kupila teptalni stroj in pomagala financirati tehnične preglede, prepustili propadu. To je nesmiselno, še posebej, ker je dokumentacija urejena, vse je vzdrževano, ljudje pa so izšolani. Predvsem pa je veliko dražje začeti znova po tem, ko zob časa načne stoječe naprave, kot to vidimo na Kaninu. Prepričan sem, da ima Kal perspektivo kot edino, za vse generacije uporabno smučišče za območje od goriškega Krasa do Tolmina. Prometno je na vse strani dobro povezano, pobočje ob vlečnici pa omogoča ureditev dveh 500-metrskih prog. Ena ima primerno težavnost za FIS homologacijo mladinskih tekem slaloma, ob drugi, že sicer blagi, pa je mogoče urediti še posebej del za najmlajše otroke in začetnike. Tekoče obratovanje na takšnem smučišču bi se zato lahko financiralo tako s šolskimi tečaji kot s treningi in rekreacijo. Za mnoge tovrstne dejavnosti je mogoče pridobiti denar iz javnih razpisov.”

Vodja smučišča Aleš Ipavec je povedal, da so krajanom Kala na seji KS položaj smučišča že podrobno predstavili. Ocenjuje, da bo posebni tehnični pregled ob 40-letnici terjal zamenjavo sider, kolesnih baterij, pogonske in obratne osovine. Pregledati bo treba vse jeklene konstrukcije in narediti ateste. Dela je za približno mesec dni. Od aprila do konca novembra, ko na Kalu ni snega, pa je časa za nabiranje denarja in za delo (ob pravi meri posluha v dolini) še kar nekaj.

> Kako pa bi za oživitev smučišča našli denar?

“Glede na to, da volja za delo na smučišču v Kalu ni vprašljiva, saj je tu v sezoni vedno prostovoljno pripravljeno poprijeti vsaj 20 domačinov iz smučarskega kluba in turističnega društva, sta na potezi najprej župan, ki bi se moral pogovoriti tudi s svojimi kolegi na Goriškem. Denar je tam, kjer so prostovoljci, zagotovo dobro oplemeniten. V primerjavi z obsegom celotnega občinskega proračuna ne gre za velik znesek, sploh pa bi bilo treba to zastaviti regijsko. Če bi vsaka izmed občin, od Renč in Vogrskega do Kanala, prispevala nekaj tisočakov, bi smučišče gladko usposobili in vsaj naslednjih 15 let ne bi bilo več niti približno takšnih zagonskih stroškov. Če bi se dogovorili za nekajletni tovrstni prispevek, bi bilo hitro mogoče s prostovoljnim delom urediti tudi razsvetljavo in kotanjo za vodo za dosneževanje.”

IGOR MUŠIČ

---