Laufar komanda se seli v spodnje prostore

Z začetkom priprav na Laufarijo se je istoimensko društvo, ki jo organizira, desetič preselilo. Tokrat jim je občina namenila celo nadstropje Gabrijelove hiše v centru Cerknega. To nudi odlične pogoje za pripravo običaja, ki je od lani razglašen za živo mojstrovino. Prvi Laufar, Ta tirjast, se je že pojavil na ulicah.

CERKNO > Čas nastanka pustne Laufarije verjetno sodi v 13. stoletje, dostopni pisni viri pa jo omenjajo v 19. stoletju. Kot že stoletja se je prvi Laufar, Ta tirjast, na ulicah Cerknega pojavil prvo novoletno nedeljo. Včeraj sta bila dva in do pusta, ki bo 17. februarja, bo običaj oznanjalo vse več članov 25-članske družine. Decembra, sočasno s preselitvijo v lepe nove prostore, so se začele priprave nanj.

Laufar komanda - vstop strogo prepovedan, pozdravlja vhodni napis na znameniti Gabrijelovi hiši (v njej je tudi sedež džezovskega in drugih festivalov). Pustne postave velevajo očem skrito pripravo šege, a so nam fantje odškrnili vrata v novo domovanje. Ker smo prej večkrat poškilili v “luknje”, v katerih je skupnost (v zadnjih letih društvo, ki medse sprejme tudi pridne ženske roke) v zadnjih desetletjih gostovala, smo imeli kaj videti.

Varujejo postave, a se tudi posodabljajo

V novo komando so nas pospremile fotografije osrednjih Laufarjev, v delavnici so mlajši člani skupnosti šivali mah na oblačilo glavnega med vsemi in večno za vse krivega Pusta. Do 70 kilogramov težko obleko vsako leto zašijejo znova. V skladišču imajo dovolj prostora za mah, smrečje in bršljan za Pustovega dobrodušnejšega brata Ta smrekovega in znanilca pomladi Ta bršljanovega. “Delo ni težko. Žuljev ni veliko, je pa zato toliko več dobre volje,“ so se smejali fantje.

V garderobi so skrbno obnovljena oblačila preostalih Laufarjev z značilnimi naličji (laframi), ki izrezljane iz lipovega lesa v povsem človeški podobi najbolj razlikujejo običaj od ostalih pri nas, spominjala na muzej. Umetnik, spreten rezbar Vid Prezelj, je pravkar izrezljal novi maski za Ta krastovega in Ta starega, ki se bosta z delom družine kmalu odpravila koledovat po Cerkljanski.

Desetina fantov se je pripravljala na pisanje obtožnice Pusta. To je vsaj sedem metrov dolg, v stari cerkljanščini napisan kalamon. Tudi pisarji, ki so se s svojim opravilom potikali po vseh mogočih prostorih, imajo svojo pisarno. “Po domače govorimo od otroških let. Za kakšno staro, morda pozabljeno besedo pa se potrudimo in jo poiščemo. To nam je v veselje. Zgod in nezgod pa je dovolj za navdih,” je povedal Stojan Obid. V pomoč bodo tudi “falauze” (govorice), ki jih zbirajo v nabiralniku na glavnem trgu Cerknega.

V komandi vlada skrben red. “Prvič imamo zares dobre pogoje za delo vseh skupin, ki pripravljajo Laufarijo. Potem, ko smo se po povojni obnovi običaja leta 1956 desetkrat selili po obrobnih prostorih, a vseskozi ohranjali njegovo izvirnost, smo na njegovi poti pod zaščito Unesca končno zadovoljni. Prostore smo s podarjeno opremo uredili sami. Hvala vsem!” je zadovoljen predsednik društva Peter Kosmač.

Živa mojstrovina na poti v Unesco

Na seznamu registriranih enot žive kulturne dediščine Slovenije je že šest pustnih šeg. Laufarji in drežniški ter ravenski pust pa so z dodatno zaščito kot živa mojstrovina že na poti na svetovno Unescovo listo žive dediščine. “Strokovni del zaščite prepuščamo etnologom, mi pa si prizadevamo ohranjati običaj v izvirni podobi. Elana v društvu ne manjka, saj se dobro zavedamo, kaj običaj pomeni za Cerkno. Zaščita na Unescovi listi je za društvo in kraj velika priložnost,” je prepričan Anton Platiše.

“Ne vem, ali se tega zaveda občina, ki nam iz leto v leto namenja okrog tisoč evrov za ohranjanje običaja. Toliko stanejo dvoje usnjene hlače za lik Ta starega, ki nosi staro značilno goriško nošo. Imamo srečo, da nam mojster Vid Prezelj za nas najbolj značilne maske izdeluje prostovoljno, brezplačno torej. Brez tega in volje okrog 80 članov društva, ki vanj vložijo na stotine ur prostovoljnega dela, bi se nam bolj slabo godilo,” je sklenil Kosmač.

Občina se je z novimi prostori, ki sicer potrebujejo še varno streho (obstoječa pušča) izkazala kot še nikoli doslej. Laufarjem, ki že pogledujejo proti 60. obletnici obnove običaja prihodnje leto, kaže dobro in prav gotovo bo ripa bel debiela.

SAŠA DRAGOŠ

---