Konfini in utrdbe - 95 let pozneje

Mestni muzej Idrija in muzejsko društvo sta na posvet o rapalski meji pritegnila množico ljudi, ki jim je do tega, da krivične razdelitve Slovencev med kraljevini Italijo in SHS ne bi pozabili. 12. novembra je namreč minilo 95 let, odkar je bila v Rapallu meja zakoličena.

IDRIJA > Idrijski profesor Tomaž Pavšič, ki je pred desetletji utiral pot ohranjanju opomina na krivično rapalsko mejo - razdelitev Slovencev med kraljevini Italijo in SHS, že dolgo ni več osamljen. Na simpoziju Konfini in utrdbe - Rapalska meja 95 let pozneje so razstavišče muzeja množično napolnili ljudje, ki so prepričani, da bi morali opomin na to razdelitev dejavneje vključiti v zgodovinski spomin skozi turistično ponudbo.

Opomin je oživel z velikimi težavami

Pred dnevi je minilo 95 let, odkar sta Italija in SHS po nareku pariške mirovne konference v Rapallu zakoličili mejo, v zameno za priznanje SHS s strani Italije. Okrog 400.000 Primorcev, Istranov, dela Gorenjcev, Notranjcev in Dalmatincev je odrezala od matičnih narodov, podvrgla italijanizaciji in fašističnemu terorju.

Ko je Pavšič s peščico somišljenikov davno začel obnavljati delček od 4600 betonskih mejnikov, ki so označevali mejo od Mangarta, Triglava, Novakov, Hotedršice, Planine, Snežnika in naprej v Istro in Dalmacijo, voditi poučne pohode ob njih, se je vsipalo po časnikih, da nostalgiki, če ne kar fašisti, obujajo krivično mejo.

Seveda je Pavšič želel nanjo opozoriti kot na krut udarec slovenskemu narodu, ki ga je zagrešila Italija s pomočjo zaveznikov. Prepričan je bil, da bi tako, kot je meja že ob nastanku budila upor in narodno zavest, to morala utrjevati še danes. “Želel sem, da se iz meje naučimo to, kar nam sporoča v zgodovinskem smislu in kar nam izpričuje njena dediščina v naravi. Nakazati, kako lahko vse to izkoristimo za nacionalno ozaveščanje, za spoznavanje narodove zgodovine in za izvirne oblike turizma, ki bi vseboval kulturne, zgodovinske, domoznanske, obramboslovne, partizanske, kontrabantarske, tigrovske, planinske, športne prvine,” je spodbujal Pavšič, sicer tudi sam prvih 16 let življenja zamejec in kontrabantar.

Leta 1999 je izdal knjigo Ob stari meji, nadaljeval s pohodi in dobil vse več posnemovalcev. Po Primorski in Gorenjski so del obmejne poti označili, obnovili nekaj razpadajočih pomnikov in v kakšnem od njih uredili muzej. S časom so prizadevanja usahnila.

Potencial ni izkoriščen

Idrijski muzej, ki je leta 2003 meji in kontrabantu namenil posebno sobo, je v sodelovanju z Muzejskim društvom s posvetom želel spodbuditi nadaljevanje Pavšičevih načrtov.

Pomen krivične meje so osvetljevali mladi sodelavci muzeja, arhiva in gosta iz Gorice, ki sta v knjigi podrobno orisala italijansko finančno stražo (eno od petih vojaških enot, ki so varovale mejo) in ostanke njihovih vojašnic na naših tleh. Vsaj del bi jih lahko vključili v oživitev opominskih zgodb, ki so jih zanimivo predstavljali. Mladi zgodovinar Grega Žorž iz Ljubljane je osvetlil nastanek meje in razmišljal tudi o velikem neizkoriščenem potencialu razpadajočih ostankov snovne dediščine ob meji.

“Zelo zanimivo in spodbudno,” je ocenil Pavšič. Še vedno je prepričan, da je krivična meja velikega in še ne izkoriščenega pomena tudi v evropskih razsežnostih. Zato je imel v mislih, da bi z njo morali uspeti kot so Francozi s turistično popularno Magginotovo linijo ali bližnji sosedi v Kobaridu s Potjo miru. “Na poti vzdolž meje srečujemo različne spomenike, spremljata jo tudi dva obrambna sistema - Rupnikova linija v vzhodni strani in Alpski zid na zahodni strani,” poudarja Pavšič.

SAŠA DRAGOŠ

---