Kolesarji, talci zmede z zakoni

Zaradi zmedene zakonodaje gorsko kolesarjenje pri nas skoraj nikjer ni dovoljeno, hkrati pa to dejavnost promovirajo, množice domačinov in turistov kolesarijo in prinašajo dolini Soče prihodek. Zadevo je treba pravno formalno urediti, sicer ne bomo mogli več kolesariti, urejati kolesarskih poti in vabiti turistov, opozarjajo v Posočju. Za kolesarsko vodenje še računa ne morejo uradno izdati.

POSOČJE > Prepoved maratona v gorskem kolesarjenju v okviru festivala Soča Outdoor je spodbudila žgočo razpravo. Da je zakonodaja zmedena in neuresničljiva in da se pri dovoljenjih prepleta mnogo ministrstev, so že pred časom ugotovili. Po novem so zaznali celo, da so tudi planinske poti, po katerih hodi na tisoče ljudi, nelegalne. Večina tras za gorsko kolesarjenje v Posočju ne more mimo zavarovanega območja Triglavskega narodnega parka (TNP). Tudi zelo obiskana trasa maratona mimo planine Razor se mu ne izogne.

Zavod za varstvo narave trdi, da je kolesarjenje po utrjenih poteh v TNP prepovedano, kar pomeni, da v Posočju odpade mnogo tras, s tem pa krožnih poti ne morejo skleniti. To pa pomeni, da odpade kolesarjenje v hrib na praktično celotnem območju na levem bregu Soče, ker kolesarske poti ne vključujejo spustov po utrjenih poteh. Tako se je zgodilo tudi v primeru maratona.

Zadeve so preveč zapletli

V konzorciju odprimopoti.si, ki povezuje 14 članov s Kolesarsko zvezo na čelu, v njem pa sta tudi LTO Bovec in LTO Sotočje ter organizator festivala Soča festivali, drugače gledajo na zadevo. Predstavnik konzorcija Peter Zajc v prošnji za pojasnilo, ki so jo pred časom naslovili na zavod, ministrstvo za okolje in prostor, TNP in ostale vpletene, opozarja, da bi pri planinskih poteh morali odločati po drugih principih zato, ker se je izkazalo, da so nelegalne. So urejene, markirane, vzdrževane, legalne pa niso zato, ker je v praksi nemogoče opraviti geodetske izmere za 10.000 kilometrov poti, kot jih zahteva zakon. To bi bilo zelo drago, zato se tega problema ne loti nihče. “V tem primeru tudi dvonamenskih poti, ki bi bile namenjene kolesarjem, ni mogoče opredeliti,” opozarja.

V TNP pa bi po mnenju konzorcija moral nad zakonodajo parka veljati zakon o ohranjanju narave, ki v soglasju z lastniki dovoljuje kolesarjenje. Vendar bodo o tem še dodatno vprašali ministrstvo za okolje in prostor. “Vse smo tako zakomplicirali, da smo se vsi znašli v pat poziciji, ki jo je treba za skupno mizo aktivno reševati. Problem je tudi pri poteh izven TNP, ki potekajo po gozdovih. Tako rekoč nemogoče je dobiti soglasje množice lastnikov. Gorsko kolesarstvo pa bi za razvijanje turistične ponudbe potrebovalo vsaj 50 do 70 kilometrov teh poti. Ko sem na Koroškem poskušal legalizirati 1,5 kilometra poti, sem se soočil z 12 lastniki. Več kot polovica Slovenije je prekrita z gozdovi s 460.000 lastniki,” opozarja Zajc.

Meni, da bi se tem zapletom v veliki meri izognili, če bi na ustrezno mesto zapisali, da je kolesarjenje šport na lastno odgovornost. Upa, da se bo po poldrugem letu čakanja oblikovala medresorska komisija in za skupno mizo reševala probleme. Opredeliti bi bilo treba javni in seveda turistični pomen planinskih in kolesarskih poti in sovlaganje države pri njihovem urejanju, ker ljubiteljsko to ne more ostati v nedogled.

Legalno ali pa nič!

Gorski kolesarji v Posočju terjajo pravno formalno ureditev. Nelegalno ne bodo več kolesarili in skrbeli za infrastrukturo. “Nelegalnih poti ne vzdržujemo več, zato se hitro zaraščajo. Ne borimo se samo za eno prireditev, gre za zakonsko urejanje kolesarjenja in s tem za podlago za razvoj tovrstnega turizma,” poudarja predsednik sekcije gorskih kolesarjev pri Planinskem društvu Tolmin v odstopu Peter Dakskobler. Kar zadeva TNP, vidi možno rešitev v upravljavskem načrtu, ker po njegovem mnenju zakona ne bodo spreminjali.

“Tako ne gre več, da iščemo luknje v zakonodaji, zato moramo vse skupaj redefinirati, sodelovanje pa vzpostaviti na novo. Toda, ker nas ne upoštevajo, smo prisiljeni v to, da opozarjamo na ostale nepravilnosti, tudi to, da se pod vprašaj resno postavi vlaganje v promocijo te dejavnosti s strani javnih zavodov za pospeševanje turizma. V teh razmerah tudi naš kolesarski odsek nima smisla. Smo žalostni.”

Prodal je svoje kolo

Da pokaže, da misli resno, je prodal svoje drago gorsko kolo: “Prodal sem ga iz protesta oziroma zato, ker je v teh razmerah v dolini Soče mrtev kapital. Spoštujem zakonodajo, hočem biti zgled, nočem nelegalno kolesariti in se nasploh profesionalno ukvarjati z dejavnostjo, ki ne obstaja in zanjo ni možno uradno izstaviti računa. Na svoji spletni strani sem že začel šteti, koliko časa bo država potrebovala, da uredi področje, ki v Slovenijo in Posočje že mnogo let privablja množico turistov. ”

Zdaj namreč vsi ponudniki gorskega kolesarjenja v resnici delajo nelegalno. Športne agencije, kolesarjem prijazni ponudniki turističnih postelj in drugi se že protestno oglašajo. Zakonska neurejenost jim zaenkrat še ne odjeda gostov, se pa bo v takih razmerah to prav kmalu začelo.

Pod vprašajem je tudi odmevna tekma v gorskem kolesarjenju, ki jo v Posočju načrtujejo skupaj z Nemci, kjer je najpomembnejše kolesarsko tržišče. “Brez zakonske podlage od prireditve, kakršne država na tem področju še ni imela, ne bo nič, gorsko kolesarjenje v dolini pa se ne bo povzpelo na višji nivo. Na drugi strani pa nas po levi in desni, z vsem spoštovanjem, prehitevajo na primer že Hrvati,” opozarja Dakskobler.

NEVA BLAZETIČ

---