Je cona Meblo novi SGP?

V industrijski coni v Kromberku je na desetine podjetij. Gospodarsko območje, ki je nastalo okrog nekoč velikega in mogočnega Mebla, se kljub krizi razvija. Nekateri obnavljajo stavbe, drugi gradijo nove. Marsikomu pa preglavice povzroča zmedeno lastništvo dostopnih cest in poti. V zasebni lasti so namreč tudi ulice, ki bi morale biti javne. Na mestni občini zatrjujejo, da se resnega problema zavedajo.

NOVA GORICA > Nič nenavadnega ni, če so na območju industrijske cone v zasebni lasti dovozne poti, dvorišča in parkirišča. Ampak v Kromberku zasebne parcele sekajo glavne prometne žile, ki vodijo v industrijsko cono. V delni zasebni lasti so tako Industrijska cesta, Vodovodna pot in Cesta 25. junija. Zaplet je, kot mnogo drugih, posledica lastninjenja v zgodnjih devetdesetih letih, ko je marsikatero zemljišče, ki bi vsebinsko sodilo med javno gospodarsko infrastrukturo, zaradi napak ali malomarnosti ostalo v formalnem lastništvu podjetij.

Težko do dovoljenj

V primeru glavne dovozne poti v industrijsko cono Kromberk so nekatera zasebna podjetja, Projekt, Primorje, Vodi Gorica, Turistično društvo Nova Gorica, leta 1997 zemljišče, po katerem teče cesta, celo kupila. To sicer težav pri vsakdanjem poslovanju in premikih po industrijski coni, vsaj za zdaj, ne povzroča. Ampak hitro se zaplete, ko podjetje išče gradbeno ali uporabno dovoljenje.

Računalniško podjetje Arctur je na težavo naletelo ob nakupu hale nekdanjega podjetja Meblo A+A. “Glede na to, da edina dostopna cesta ni javna, bi vsak, ki bi za določen poseg v industrijski coni Meblo potreboval gradbeno dovoljenje, to lahko prejel le v primeru, da mu zasebni lastniki ceste omogočijo služnostno pot, kar pa seveda ni zastonj,” razmišlja direktor Tomi Ilijaš.

Nevarnost sovražnega nakupa

Prevoznost cest, ki jih uporabljajo vsak dan, skrbi tudi nekatere druge podjetnike v industrijski coni. Dokler podjetja, ki imajo v lasti ta zemljišča, poslujejo in so uspešna, je situacija obvladljiva.

Marsikdo pa se sprašuje, kaj se bo dogajalo z zemljišči, ki so del stečajne mase. Lastniki v industrijski coni so, denimo, družbe Vodi, Primorje in Final - vse tri v stečaju.

Prodaje v stečajnih postopkih vsekakor povečujejo možnost špekulativnega nakupa, se strinjajo na Mestni občini Nova Gorica, kjer imajo za seboj grenko izkušnjo s SGP Gorica. V tem primeru se je kmalu izkazalo, da novi lastniki niso imeli nikakršnega interesa do podjetja, ki so ga kupili, temveč so želeli zaslužiti predvsem s številnimi zemljišči, ki so po birokratskem spletu okoliščin ostala v bilanci družbe.

“Občinska uprava ima stalen nadzor nad stečajnimi postopki in ko prihaja do prodaj zemljišč, ki so v naravi javna infrastruktura, pristopi k nakupu,” pojasnjujejo na občini. Tako so prav pred kratkim od stečajnega upravitelja Primorja odkupili del Vodovodne poti.

Denarja ni dovolj

“Občina žal lahko za odkup teh zemljišč nameni le omejena finančna sredstva, pri čemer je seveda potrebno upoštevati prioritete, možnosti menjav zemljišč in seveda pripravljenost lastnikov, da zemljišča prodajo po cenah, ki so z vidika javnega interesa še sprejemljive,” pojasnjujejo na občinski upravi.

Kljub temu ostaja vprašanje, ali lokalna uprava naredi dovolj in dovolj hitro za zaščito javnega interesa. Na občini trdijo, da delajo vse, kar je potrebno in mogoče, hkrati pa s prstom kažejo v preteklost: “Sedanja občinska uprava se teh težav zaveda že od vsega začetka in jih, kjer so najbolj pereče, najprej skuša reševati. Žal pa v preteklosti, ko bi bilo reševanje teh težav mnogo lažje in enostavnejše, temu ni bilo posvečene dovolj pozornosti.”

Na občini dodajajo še, da so podobne težave tudi drugod v mestu. Kompleksen problem, ki je nastal zaradi nepozornosti in nedoslednosti v ključnih letih, bodo občine, ne samo novogoriška, reševale še dolgo.

VESNA HUMAR, NACE NOVAK

---