Ermin Oblak je po hudi poškodbi prehodil Jakobovo pot

Cerkljan Ermin Oblak se je po padcu z jablane pred devetimi leti in treh tednih kome znova rodil in vseskozi verjel, da bo še govoril in hodil. To mu je z neomajno voljo uspelo. Minulo pomlad pa je peš premagal 800 kilometrov dolgo Jakobovo pot v Santiago de Compostela. Ko je romanje predstavil v domači knjižnici, je ta pokala po šivih.

CERKNO > Ermin Oblak, ki s trdno voljo in vztrajnostjo vse od padca z jablane leta 2006 premaguje najhujše težave, je že dolgo vzor mnogim domačinom. Od letošnje pomladi, ko je, še malo prej zapisan invalidskemu vozičku, sam peš premagal Unescovo Jakobovo pot iz francoskih Pirenejev do španske Santiago di Compostela, pa tudi Slovencem, saj so mediji budno spremljali njegov podvig. Kljub temu je jekleni mož, ko je romanje predstavil v domači knjižnici, ostal s cmokom v grlu ob množici, ki mu je prisluhnila.

S trmo se da doseči nemogoče

Ljudje, zbrali so se od blizu in daleč, so zasedli sedišča in napolnili stojišča. “Ne, toliko ljudi v tej knjižnici še nismo gostili,” je povedal organizator potopisnega podoživljanja Ervin Eržen. “Vesel sem, da ste se zbrali v tolikšnem številu in hvala vam. Odkrito moram povedati, da me stiska pri srcu in imam veliko tremo,” je bil odkrit Oblak, ki je v minulem desetletju dokazal, da je z vztrajnostjo, sam pravi trmo, mogoče doseči nemogoče.

Potem ko je usodnega dne pred devetimi leti dopoldne še pripravil obroke za delavce Rotomatike, kjer je bil zaposlen kot kuhar, se je popoldne v rodnih Jagrščah podal na jablano, da bi jo obral, in padel z nje. Odtlej se do prebujenja iz kome čez tri tedne ne spominja ničesar. Ko so ga po zdravljenju, a z odpovedjo polovice možganov, prepeljali na rehabilitacijo v center Soča in privezali na voziček, da ne bi omahnil z njega, je bil trdno prepričan, da bo še hodil. “Ni še govoril, ko sem že lahko razbrala iz ustnic, da bo še hodil. V stanju, v kakršnem je bil, mi je vzelo sapo. Ker mu nisem smela vzeti upanja, sem rekla, da bo prišel ta dan,” je povedala žena Nastja.

Česar se loti, mu uspe

In je, okorno, korak za korakom, shodil že v Soči. Večno bo hvaležen fizioterapevtki Ireni Dolinšek, ki je vseskozi verjela vanj. Dlje je trajalo ponovno učenje govora. Invalidski voziček je že prej zamenjal za pohodne palice in delal vse več korakov.

“Nisem še dobro hodil, ko me je Nastja peljala v knjižnico, kjer je idrijski rojak Vojko Gantar predstavil svoje romanje po Jakobovi poti po hudi bolezni. To je bila za mene močna spodbuda. Ko je pred dvema letoma to pot v spremstvu dveh kolegic prehodila še Idrijčanka Metka Pavšič, ki je, kot veste, slepa, sem se dokončno odločil,” je Oblak začel pripoved pred svojo prvo fotografijo v Pirenejih.

Trema je ob podoživljanju romanja spuhtela. Iz Francije čez štiri španske pokrajine, njihove značilnosti in živelj in srečanja z romarji z vseh celin je popeljal s sebi lastnim humorjem. Ni poveličeval svojih dosežkov in odkrito je govoril o krizah, ki so se pojavljale na vsakodnevnih, do 40 kilometrov dolgih etapah. Odlične fotografije so pripovedovale same zase.

“Pred potjo se je zakopal v študij angleščine in s pomočjo sina Janija v rokovanje z računalnikom in mobilnim fotoaparatom. Njegova večna trma mu je pomagala tudi pri tem,” je ponosna hčerka Danaja.

“Nikoli ni tarnal”

O poti je redno poročal na portalu Društva upokojencev Cerkno. “Nikoli ni tarnal, ko se nam je oglašal. Tu in tam je vprašal, kako naj zaceli kakšno rano, žulj ali opeklino. Z ničemer se ni hvalil. Niti s tem, ko je po celodnevni hoji odstopil svojo, sicer zadnjo posteljo v gostišču, izmučenemu Kanadčanu in se brez počitka odpravil do naslednjega gostišča. Tak je naš oče,” je ponosna druga hčerka Katarina.

Ponosni so nanj še mnogi, ki so mu ta večer stisnili roki. Tudi Vojko Gantar, ki mu je bil za vzor. “Res je junak, zasluži si vse priznanje,” je dejal Gantar, ki se je na Jakobovo pot odpravil vsega nekaj mesecev po operaciji ledvic, obolelih za rakom.

Na Jakobovo pot se očitno odpravljajo dragoceni ljudje. “Vsak dan jo podoživljam. Spremljala me bo vse življenje. To je zelo individualno doživetje, čas za globoko soočenje s seboj,” je sklenil Oblak, ki še vedno vsak dan prehodi najmanj deset kilometrov, letos pa jih je za njim že 2500.

SAŠA DRAGOŠ

---