Če nisi kaskader, ostani v tovarni!

V času našega petkovega obiska so delavci podjetja Kaskader na stebrih kaninske žičnice in na prepadnih pobočjih, kjer s kooperanti gradijo servisno cesto, garali od zore do mraka. Še vedno ocenjujejo, da bo smučišče 15. decembra mogoče zagnati.

Odpri galerijo

BOVEC > Delovni dan dvanajstih alpinistov in specializiranih višinskih delavcev, šestih strojnikov, minerja ter gradbenega inženirja, ki smo jih srečali med našim gorskim pešačenjem med 1000 in 2220 metri nad morjem, je posebna zgodba - vsaj toliko, kot je posebna razdrapanost kraških pobočij Kanina. Glavni izvajalec del se ne imenuje Kaskader kar tako. Na vseh delovnih mestih na Kaninu bi se tudi filmskim kaskaderjem dvignil srčni utrip.

Komaj se je zdanilo, so na pobočju med prvo in drugo vmesno postajo žičnice Kanin že pokale mine in tolkla hidravlična kladiva. Po tem, ko sta razdejanje za silo poravnala orjaška bagra in ko je voznik specialnega tovornjaka - Unimoga na pobočju, kjer je treba paziti na vsak korak, umaknil agregat, je prišel na vrsto avtobus, kot je v šali robustnemu starenu terencu nissanu terranu rekel miner in obenem šofer podjetja Kaskader, Mitja Feltrin, ki je delavce za popravilo stebrov po za silo prebiti cesti zapeljal nekaj serpentin navzgor in jim prihranil uro pešačenja s težkimi tovori jeklenic, škripcev, vitlov, pasov, vponk in orodja. Med vožnjo je bilo bolje mižati. “Tega dela ne moreš plačati, moraš biti malo poseben in gore moraš imeti rad,” je mimogrede povedal naš šofer, ki se je s Kaninom ob raznih vzdrževalnih delih spoznaval že 14 let.

Še precej daljši staž ima direktor spodnjeidrijskega podjetja Kaskader Peter Poljanec, ki vodi obnovitvena dela. Alpinist s 40-letnim stažem, gorski vodnik in inštruktor je prva višinska dela na Kaninu opravljal leta 1988. Priznava, da je to njihovo najbolj spektakularno delovišče. O svojih fantih pravi: “Seveda imajo vsi izpite za višinska dela in redne zdravniške preglede. V glavnem so alpinisti in nekdanji žičničarji, ampak želja in sposobnosti za tvegana dela ti morajo biti pisana na kožo. Če ti niso, je bolje da ostaneš v tovarni.”

Te dni delavci urejajo servisno cesto od planine Gozdec, od koder mimo prve vmesne postaje žičnice vodi gozdna cesta, do druge vmesne postaje Skripi. Na višinah od 1150 do 1650 metrov se vrstijo gozd, hudourniške grape, skalni skoki, stene ... Tam, kjer so stroji šele začeli gristi v pobočje, je teren marsikje prehoden le za izurjene gornike, po njem pa nas je vodil gradbeni inženir podjetja Raspet (to skupaj s podjetjem Potočnik vrta in razbija skale) Janez Planinc, ki je opozoril na posebnosti tukajšnjega dela: “Približno sledimo nekdanji buldožerski vlaki, vendar pa moramo naklone in ovinke ublažiti, da bi lahko po cesti varno prišla vsa gradbena mehanizacija in oskrba. Sedaj je logistika kar zahtevna. En delovni stroj porabi približno 30 litrov goriva na uro, v rezervoarju pa ga lahko shrani le za dva delovnika. Zaloge je nato z drugo mehanizacijo treba dostavljati v 200-litrskih sodih, kasneje pa bo to mogoče z vsemi vrstami terenskih vozil.”

Tovornjaki po poti za gornike

Delavce čaka še precej žaganja drevja, drobljenja skal s hidravličnimi kladivi, vrtanja, miniranja in ravnanja. Na težjih odsekih se napreduje po 150 metrov na dan, vendar Poljanec ocenjuje, da se časovnica del odvija pričakovano: “Podlaga obnove je cesta z vsemi elementi, ki omogočajo dostop terenskih osebnih ter tovornih vozil do zgornje postaje žičnice. Sedaj kaže, da bomo z njo konec avgusta dosegli drugo vmesno postajo, v septembru pa zgornjo postajo. Čeprav inventura škode še teče, je že jasno, da bo treba prepeljati ogromno materiala. Helikopter bi bil za to predrag, tovorna žičnica pa neprimerna. Če bo zdržalo vreme, če ne bo nesreč in če bodo dobavitelji materiala točni, je 15. december kot začetek smučarske sezone dosegljiv. Ko bomo imeli celotno cesto, bo vse steklo hitreje. Prevozi delavcev, goriva in materiala bodo namreč lahko ves čas tekli glede na potrebe, brez zastojev. Sedaj smo, čeprav delamo od 7. do 18. ure, razmeroma počasni, ker je ogromno pešačenja.”

Pohod na steber

Dokler ne bo ceste, bo skupino alpinistov - monterjev čakal vsako jutro za ogrevanje dvourni gorski vzpon s težkimi nahrbtniki do najbolj poškodovanih štirih stebrov dostavne žičnice na deloma prepadnih pobočjih, več kot 2000 metrov, visoko, ki ga je opravil tudi podpisani. Do tam je treba znositi opremo, hrano, pijačo in zaščitno obleko. V divjini brez zavetja ima lahko za slabo opremljenega že ploha pri štirih stopinjah nad ničlo, kolikor jih je bilo med našim ogledom, resne posledice.

Ogledali smo si pripravo na popravilo stebra na višini 2010 metrov: pregled poškodb, določanje položaja, ravnanje v smer in višino, po kateri teče jeklenica žičnice, ki jo je veter in premik stebra zaradi plazu snel s koles. Ko bodo vse napake popisane in ko bo tudi material na voljo, bodo monterji v štirih delavnih dneh s škripci, vitli, rezanjem, podpiranjem in zamenjavami delov konstrukcije popravili škodo. Vajo bodo morali nato ponoviti še na treh stebrih, je povedal vodja skupine.

Podi kažejo rebra

Naš obisk na vrhu kaninskega smučišča je pokazal dokaj žalostno stanje. Velik del južne stene zgornje postaje žičnice so sile narave med dvema zimama in pol brez obratovanja odtrgale. Skozi rebra nosilne konstrukcije je videti notranjost. Podobno velja za fasado tehničnih prostorov pod restavracijo. Številni sedeži sedežnic, ki so obviseli v divjini, so poškodovani, enako velja za vstopno - izstopne rampe in hišice strojnikov. Na srečo so 2220 metrov visoko ležeči Kaninski Podi tako daleč in težko dostopni, da za večje posege nepridipravov niso primerni. Na vrhuncu planinske sezone na vrhu nismo srečali niti enega pohodnika. V času našega obiska vsaj vrata in okna niso bila vlomljena, tehnična oprema pa je bila vsaj na prvi pogled cela.

Podoba naj bi se že prvi dni oktobra, ko bo na vrh segla cesta, začela hitro spreminjati. Najprej bo na vrsti obnova zgornje postaje, sledila bo povezovalna sedežnica z italijanskim delom smučišča (Sedlo-Prevala), in za tem obnova ostalih žičnic (Skripi, Podi, Graben). Delavci se bodo iz Bovca, kjer so nastanjeni, na goro pripeljali s terenskimi vozili. Brez te možnosti bi zaradi obsega dela in dolgih poti morali zanje urediti bivanje na Podih, kamor bi bilo treba po zraku za velik denar pripeljati vso hrano, vodo in potrebščine ter odpeljati odpadke.

Že sedaj, ko delavci še niso niti na najbolj oddaljenih deloviščih, nekatere na poti k avtomobilom, ki so 1000 višinskih metrov nižje, lovi tema.

Besedilo in fotografije: IGOR MUŠIČ

---