Brez budnice v Idriji ni 1. maja

Idrijčani in Spodnjeidrijčani se bodo v praznično, prvo majsko jutro zbudili ob zvokih koračnic. Z njimi jih sicer že 350-letni pihalni orkester budi, vse odkar so rudarji konec 19. stoletja začeli obeleževati svoj praznik. Pravzaprav sta jih utišali le italijanska okupacija in vojna.

Sicer pa so praznik pospremili z najrazličnejšimi običaji, jih z leti tudi spreminjali, budnica pa ostaja nepogrešljiva praznična stalnica. Najstarejši orkestrov muzikant Marjan Kogej jih je odigral kar 66.

Pravzaprav jih ni le odigral, pač pa tudi odkorakal, in to s klarinetom v prvi vrsti, ki daje tempo tja do 60-članskemu orkestru. To je bilo v mladih letih bržčas znosno delo. Pri osemdesetih pa nekaj kilometrov korakanja in igranja prav gotovo ni mačji kašelj.

“Oh, saj še zmorem. Res se sprehodimo po vseh osrednjih ulicah Idrije, po delavskih soseskah in nato vse skupaj ponovimo še v Spodnji Idriji. Se nabere kar nekaj kilometrov, a to je čisto veselje. Za nas in za vse, ki nas pozdravljajo v obeh krajih. Pri nas pač ni prvega maja brez budnice. Odigral pa nisem vseh 66 budnic, kolikor let sem sicer član pihalnega orkestra rudarjev. Tri leta sem bil odsoten zaradi služenja vojske,” je natančen Kogej.

V teh letih se je nabralo za debele knjige doživetij in srečanj, ki jih godbenikom pripravljajo ljudje, in tudi vsemogočih peripetij godbenikov. Nenazadnje zarana, okrog pete ure, začenjajo prezebli in, če dež tako hoče, tudi mokri. Sedem ali osem ur pozneje pa končujejo znova mokri, a tokrat od potnih srag in utrujenosti.

“V najlepšem spominu so mi ostala prva povojna leta, ko smo se najprej odpravili v delavsko sosesko Bruševše in so nas domačini vedno znova sprejeli s pristnim navdušenjem, žene pa so nam pripele nageljne. Pa ne razumite narobe, tudi današnji sprejemi so prijazni in topli. Zato se budnice vedno znova veselim,” zagotavlja Kogej.

Nikoli še niso naleteli na nergača, ki bi se zaradi ranega prebujanja z muziko jezil nanje. Prav tako se še ni zgodilo, da bi negodovali godbeniki, pa čeprav praznovanje že vsa povojna leta začenjajo na predvečer praznika s promenadnim koncertom v središču Idrije.

Koncert s pestrim programom bodo odigrali tudi v četrtek zvečer. Da bo ta, tudi zaradi jubilejnega, 350. orkestrovega leta, nekaj posebnega, so vadili s podvojeno mero. Dirigent Domen Prezelj pa jih je odpeljal v Tolmin še na tedenske zaprte vaje.

Prazniki za muzikante torej resnično niso prazni, še manj hec. Da bo prvi maj popoln, bodo letos s pomočjo tabornikov in planincev obudili pozabljen običaj prižiganja bakel. Te bodo ponesli na Hleviško planino, kjer bodo prižgali ogromen kres in v petek nadaljevali s prazničnim shodom.

“Ja, se še spominjam, ko so nas pospremili na koncert z baklami. Pred koncertom in po njem, včasih kar vmes, pa so rudarji z razstrelivom karseda bučno pozdravili prvi maj. Krog in krog Idrije so v času koncerta zagoreli kresovi. V Spodnji Idriji, kjer sem doma, pa svetlobo pričarajo s prižiganjem šajbelcov. Z namenskimi glinenimi posodicami z voskom v pozdrav prazniku okrasijo svoje domove in javna mesta in jih prižgejo na predvečer prvega maja,” je sklenil Kogej in odhitel na zadnje vaje za uglašeno praznovanje.

SAŠA DRAGOŠ

---