Bibliobus na Goriškem praznuje 40 let

Če bralec ne more do knjige, bo knjiga prišla do bralca, so v šestdesetih letih, ko so na Goriškem uvedli potujočo knjižnico, razmišljali knjižničarji. Knjige so sprva po okoliških krajih prevažali s potovalnimi kovčki, od leta 1975 si jih bralci sposojajo v bibliobusu. Kako pomemben je za širjenje bralne kulture, smo se prepričali na terenu.

Odpri galerijo

GORIŠKA > “Od nekdaj rad delam z ljudmi, na podeželju je še posebej zanimivo. Ljudje so bolj preprosti, z vsakim bralcem imaš oseben stik,” na eni od voženj, po Občini Šempeter-Vrtojba, razlaga šofer izposojevalec Miran Treplak, ki bibliobus vozi že 34 let. Najbolj mu je ostala v spominu bralka iz Tolmina, še iz časov, ko je knjige in drugo knjižnično gradivo vozil tudi na Tolminsko. “Ob enem obisku si je izposodila 80 knjig za vso družino. Predstavljajte si, 80 listkov, ročno vpisovanje v kartonček in poln avtobus ...” pripoveduje Miran.

Prvi je na pot peljal leta 1975

Začetki delovanja potujoče knjižnice na Goriškem segajo v leto 1966. Knjižnično gradivo so takrat po okoliških krajih in delovnih organizacijah prevažali s pomočjo potovalnih kovčkov. Leta 1975 so ajdovska, tolminska in goriška knjižnica dobile prvi bibliobus, s katerim so vozili po vsej severni Primorski, leta 1997 pa so avtomatizirali izposojo. Vozilo so opremili z računalnikoma, črtalnikom črtnih kod in tiskalnikom za izpise. Bralcem so izdali nove izkaznice. Leta 2001 se je odcepila tolminska potujoča knjižnica, ki je dobila svoj bibliobus. Štiri leta kasneje je novega dobila še goriška knjižnica in ajdovska je postala lastnica njenega starega.

Bibliobus Goriške knjižnice Franceta Bevka danes vozi v 59 krajev v občinah Kanal, Brda, Šempeter-Vrtojba, Renče-Vogrsko, Miren-Kostanjevica in Nova Gorica, izposojevališč pa je 82. Sodobno opremljeno vozilo lahko na eni vožnji bralcem ponudi do 6000 enot gradiva. Lani je prišlo več kot 16.000 bralcev. Bibliobus obiskuje tudi Varstveno delovni center Nova Gorica in Skupnost Srečanje, gradivo posojajo domovoma upokojencev Gradišče in Nova Gorica. Leta 2008 so se podali še čez mejo in začeli obiskovati dve šoli v Italiji, večstopenjsko šolo s slovenskim učnim jezikom v Doberdobu ter državni stopenjski zavod s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom v Špetru.

Začeti je treba pri najmlajših

Od konca devetdesetih let s knjigami razveseljujejo tudi vrtce. Prvi je bil vrtojbenski leta 1998, njegovemu zgledu so sledili drugi in tako se danes ustavijo v 15 vrtcih. “Otroci komaj čakajo, da pripelje. Knjige izberejo sami ali jih zanje vzamemo vzgojiteljice,” nam v Vrtojbi pove pomočnica vzgojiteljice Vanja Vrtovec. In že malčki glasno vzklikajo, kakšne pravljice najraje poslušajo v vrtcu pred spanjem: “O vilah, konjih, traktorjih ...” Kmalu vstopijo še najmlajši, stari od dveh do štirih let, ki jih pripeljeta vzgojiteljica Mojca Velikajne in pomočnica vzgojiteljice Ingrid Vodopivec. “Danes so prvič v bibliobusu in so zelo pridni. Mislili pa so, da se bodo kam zapeljali,” prvi obisk komentira Vodopivčeva.

Obiskovalci, ki se vračajo že 40 let

Ko se potujoča knjižnica ustavi na postajališču ob glavni cesti v Šempetru pri Gorici, med prvimi vstopita upokojenka Marjetica Beltram in 66-letni Boris Birsa. Oba jo obiskujeta že od leta 1975. Zanimivo je, da si Marjetica, ki živi v Mirnu, knjige raje izposoja v Šempetru. “Prej sem hodila na Iskro, zdaj pa raje pridem sem. Navajena sem na Šempeter in potujočo knjižnico bom obiskovala, dokler bom zmogla,” pojasni. Tudi Šempetrc Boris, ki je, kot pravi, v vseh teh letih prebral za avtobus knjig, bere vse, kar ga pritegne, včasih si sposodi tudi dvd-je. Na vprašanje, zakaj ne gre v centralno knjižnico v Novo Gorico, pa odgovori: “Tu je najbolj priročno in bolj domače.”

“To je knjižnica v malem oziroma knjižnica na kolesih. Bistveno je še vedno, da se knjigo približa bralcem iz bolj oddaljenih krajev,” poudarja bibliotekarka informatorka Urška Magajne, ki je s šoferjem Miranom največkrat na terenu. V Čepovanu, od koder prihaja, na avtobusu prebira tudi pravljice otrokom iz vrtca. Kako uživajo, smo se prepričali včeraj, ko je bibilobus obiskal ta odročni kraj. Za njimi so v avtobus vstopili šolarji, nato pa še odrasli.

Ob 40. obletnici prvega bibiliobusa na Goriškem je v mladinskem oddelku v Goriški knjižnici na ogled razstava izdelkov otrok, ki so sodelovali na natečaju Naš bibliobus, pregledna razstava ob obletnici pa bo odprta do 2. oktobra. Osrednja prireditev bo v petek, 18. septembra ob 17. uri, ko bodo v knjižnici predstavili prehojeno pot in podelili priznanja in nagrade zmagovalcem natečaja Naš bibliobus.

Na podeželju ga še posebej cenijo

“Potujočo knjižnico obiskujem že iz časov, ko je začela ustavljati pri Iskri Avtoelektriki, kjer sem delala. Od upokojitve dalje pa si knjige izposojam v domačem kraju in da imam to možnost, mi res veliko pomeni,” poudarja 68-letna Čepovanka Silva Mrak. Od letošnjega poletja je v potujočo knjižnico vpisana tudi 57-letna Katja Bratuž. “Ker sem se poškodovala in sem dalj časa na bolniški, mi pride zelo prav, da se ustavi v Čepovanu,” pravi.

Vožnja po ozki in vijugasti cesti do Čepovana z avtobusom, ki tehta 17,5 tone, ni mačji kašelj. “Izkušnje veliko pomenijo, tako da ni velikih težav. Je pa treba biti zbran in previden,” pravi šofer Miran. Zelo redko se zgodi, da bi vreme ustavilo bibilobus, še pristavi.

ALENKA OŽBOT

---