Azbest še vedno tiho ubija

Na mednarodnem posvetu z naslovom Azbest, nikoli dokončana zgodba, so včeraj v vili Vipolže opozorili na problem, ki ga predstavlja ta strupeni material. Še vedno ga je najti na številnih mestih, zato ljudje še obolevajo. Država je naredila premalo, da bi ga učinkovito odstranili, so prepričani.

V vili Vipolže so včeraj problem azbesta osvetlili z več zornih 
kotov.  Foto: Mitja Marussig
V vili Vipolže so včeraj problem azbesta osvetlili z več zornih kotov.  Foto: Mitja Marussig

VIPOLŽE > Na posvetu so predstavniki iz Slovenije, Italije in Avstrije predstavili različne posledice uporabe tega strupenega materiala, od zdravstvenih do okoljskih.

Čeprav ljudje najprej opazijo azbestno cementne kritine na strehah, je azbest tudi na mestih, kjer ga ne bi pričakovali, na primer v rastlinjakih, izolacijah, raznih prevlekah, mešal se je v asfalt, ogromno filtrov in tesnil je iz azbesta, našli so ga celo v ženskih vložkih. Po številnih vrtcih so še vedno vinaz (vinil azbest) ploščice.

Čeprav je država z zakonom prepovedala njegovo uporabo, posledice ostajajo. “V zadnjih štirih letih je še vedno od 33 do 35 novo obolelih na leto za mezoteliomom, ki je najhujša bolezen, ki jo povzroča azbest,” pojasnjuje prof. dr. Metoda Dodič-Fikfak iz ljubljanskega UKC. Pljučnega raka iz tega vzroka pa je še trikrat več. “Pričakovali smo, da se bo zadeva umirila, da ne bo več rasla okrog leta 2020. Še vedno upamo, da bo tako, ne upam pa si trditi, da bo že začelo padati. To pa zato, ker nimamo še države očiščene azbesta.”

Azbest je praktično povsod. Najmanj ga ima Primorska, največ ga je okrog Ptuja. Kritina na strehah se zdaj lušči, azbestna vlakna so zato vsepovsod, tudi zaradi vetrov. Prav zato je toliko bolj pomembno, da se ga zavestno in predvsem po pravilih odstrani.

A tega se država ni lotila, kot bi se morala. Zagotovila je nekaj denarja za odškodnine, z zakonom prepovedala azbest, ni pa zagotovila denarja za varno odstranitev, češ, saj smo že dali dovolj denarja za problem azbesta. Prav odstranjevanje pa je ključno, poudarja Dodič-Fikfak, ki je prepričana, da uradniki ne razumejo obsega problema. “Odškodnine so za hude posledice, ki so jih utrpeli ljudje. To, kar pa mi želimo, je, da teh posledic ne bo več. Vsaka žrtev je namreč odveč. In če ne bomo počistili, bomo še vedno imeli žrtve.”

MITJA MARUSSIG


Najbolj brano