“Opustitev črpanja vode bi bila popolnoma neresna”

“To bi bilo popolnoma neresno. Sploh nimam komentarja,” začne zmajevati z glavo idrijski geolog Jože Čar, ko ga spomnimo na namero vlade, da bi iz proračuna črtala denar za črpanje vode iz opuščenega rudnika živega srebra. Opustitev črpanja vode bi pomenila resne težave za Idrijo in njene prebivalce.

IDRIJA > Teren nad idrijskim rudiščem se namreč že zdaj pogreza za centimeter do centimeter in pol na leto. S tem, ko bi podtalnica, ki stalno priteka v rudišče, postopoma zalila jamo, bi se začela tla nad rudiščem posedati še hitreje. To bi povzročilo tudi večanje naklona spodnjih delov pobočij bližnjih vzpetin. Na območjih, kjer so v preteklosti že nastajali plazovi, bi se oblikovala tudi nova plazišča.

Prof. dr. Jože Čar, ki je bil v rudniku zaposlen 16 let, nam je v pogovoru pojasnil marsikatero z idrijskim podzemljem povezano zagato. Tam je začel s svojo prvo službo. Ob začetku zapiranja rudnika pa se je vrnil kot vodja geoloških raziskav. Pripravljal je tudi geološke dokumente za zapiralna dela. Bogato poklicno kariero je sklenil kot izredni profesor na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Velja za izjemnega poznavalca idrijskega rudišča in je eden od nosilcev neformalne idrijske geološke šole. Danes je upokojen, a še vedno član skupine strokovnjakov, ki spremlja posledice zapiranja rudnika.

> Idrijski rudnik živega srebra je bil drugi največji na svetu. Iz njega se je kar 500 let pridobivalo živo srebro. Kakšne so značilnosti tega rudnika?

“Naše rudišče je dolgo kilometer in pol, široko od 300 do 600 metrov in sega v globino okrog 400 metrov. Na 15 obzorjih je nastalo pravo satovje rovov in zasipov. Posledica 500-letnega dela pač. Čeprav je rudnik zaprt, je v njem ostalo še kar precej živega srebra. Rudišče je sestavljeno iz dveh delov. Spodnji del je iz trdnih, zgornji pa iz mehkih kamnin, predvsem karbonskih skrilavcev. Rudišče prekrivajo trdnejše kamnine, ki pa zaradi posledic petstoletnega odkopavanja počasi drsijo prav po stiku s skrilavci proti mestu in dolini Idrijce.”

> Pod Idrijo naj bi bilo kar 700 kilometrov rovov ...

“Ne vem, kdo je prišel do te številke, res pa jo vsi navajajo. Ampak zagotovo ni prišla iz strokovnih krogov. Leta 1977, ko smo zaključevali z normalnim delom v rudniku, smo izmerili vse stalne, vzdrževane in odprte rove. Bilo jih je 146 kilometrov. Upoštevati pa je treba, da so rove, potem ko so odkopali rudo, ponovno zasuli. Domnevam, da so na tak način vsako leto naredili štiri do pet kilometrov rovov.”

> Kaj je privedlo do zapiranja rudnika?

“V svetu je prišlo do več tragedij zaradi zastrupitev z živim srebrom. V ZDA so se leta 1968 začela ekološka gibanja. Pojavile so se resne študije o strupenosti živega srebra. Amerika je bila prva, ki je vpeljala ostre ukrepe za zaščito okolja, in sorazmerno hitro se je začela uporaba živega srebra zmanjševati. Temu so kmalu sledile tudi evropske države. Leta 1977 je cena na svetovnem trgu močno padla in pridobivanje živega srebra je postalo nerentabilno. Kljub temu da rudišče še ni bilo izkoriščeno, smo prenehali z odkopavanjem. Deset let smo sicer še čakali, če bi se cena kaj izboljšala. Leta 1988 pa je tudi na državni ravni prišlo do sklepa, da se začne rudnik zapirati.”

> Ali so se tudi v idrijskem rudniku kazale kakšne negativne posledice živega srebra na zdravje ljudi?

“Seveda so bile. Res pa je bila naša rudniška zdravstvena služba izjemno dobra, tako da so se tem nevarnostim ustrezno zoperstavili. Tudi tu je v preteklosti prihajalo do zastrupitev z živim srebrom, bili so primeri silikoze, ampak z različnimi ukrepi v jami in uporabo mask je bilo poskrbljeno za ustrezno zaščito, tako ljudje niso več obolevali.”

> Je proces zapiranja rudnika uradno končan?

“Uradno zapiranje rudnika še ni zaključeno. Leta 2009 so bila končana zapiralna dela v jami, leta 2010 pa sanacijska dela na površini. Zalivanje jame soglasno z zapiralnim projektom pa še ni končano.”

> Kako je s to nesrečno vodo v rudniku, za kakšne količine gre, koliko bi se je nateklo v enem dnevu, če bi to merili?

“Gre za podtalnico, ki priteka v jamo samodejno iz vodonosnih kamnin v okolici rudišča in je v rudnik prihajala od vsega začetka. Količina vode se je skozi zgodovino spreminjala. Lani so črpali okrog 2100 kubičnih metrov na dan, kar seveda ni majhna količina. Toliko je v povprečju tudi priteka dnevno v rudišče. Vsa voda se steka proti jašku Frančiške, kjer so montirane črpalke. V času delovanja rudnika smo črpali vodo iz 14. obzorja, kjer so bili veliki zbiralni bazeni. Se pa dotok v jamo spreminja glede na padavinske razmere.”

> Če bi vodo nehali črpati iz rudnika, naj bi ga zalila v treh letih. Se strinjate s to domnevo?

“Teh podatkov nimam pri roki, seveda pa se jih da izračunati.”

> Spodnji del rudnika je že zalit. Kako to?

“Ko so se začela zapiralna dela, je bila ustanovljena posebna komisija za spremljanje zapiralnih del. Tudi sam sem član te komisije, ki še ni ukinjena. Še vedno dela. Poleg verifikacije zapiralnih del je bila naloga komisije spremljanje rezultatov zapiranja. Predvsem ta drugi del je bistven in se še naprej izvaja. Glede na geološke podlage je takrat padla odločitev, da se spodnji del rudnika lahko zalije. To je tisti del, ki je trden in za katerega vemo, da se ne bo nič zgodilo. Ta del jame gradijo različni trdni dolomiti.”

> Do kod sega ta del?

“Nekako do sedmega obzorja. Nad tem obzorjem pa so vse odprte rove in jaške zasuli s šibkimi betoni, zasipe pa utrdili z injektiranjem. Obsežna območja v jami so bila namreč zasuta z jalovinskim materialom s površine ali iz rudnika. Zasipi seveda niso bili sprijeti in bi, prepojeni z vodo, lahko zdrseli v spodnje dele rudnika, kar bi na površini povzročilo obsežno posedanje terena in posledično plazenje. Pred začetkom zasipavanja rovov in utrjevanja zasipov so bili na nekaterih točkah nad rudiščem posedki tudi 10 centimetrov na leto. No, potem so se ti pogrezki zmanjšali na centimeter oziroma centimeter in pol, zato smo pred nekaj leti sklenili, da bi poskusili počasi zalivati tudi nad devetim obzorjem, ker smo že prej predvideli, da bi bilo to možno do sedmega obzorja, do koder segajo trdne kamnine in se pričenjajo skrilavci iz površine. A že ko se je voda dvignila dvanajst metrov nad deveto obzorje, so se posedki na nekaterih točkah na vrhu povečali na dva centimetra, zato smo 'samodejno' zalivanje s podtalnico sredi leta 2011 ustavili in začeli vodo črpati. Z danes razpoložljivo tehnologijo ni mogoče zaliti celotne jame. Kaj bo čez 20, 30 let, ne vem, do takrat pa bo treba še črpati vodo.”

> Kaj bi se torej zgodilo, če bi vendarle opustili črpanje vode?

“Voda bi se postopno dvigala, zalila stare neutrjene zasipe in namočila geološke kontakte med različnimi kamninami. Sočasno s počasnim zalivanjem rudišča bi se pogrezki na površini večali. Na labilnih pobočjih hribov na južnem obrobju mesta bi se zaradi pogrezanja in spreminjanja naklonov pobočij oblikovali plazovi, ki bi zdrseli proti dolini Idrijce in mestu. Že od leta 1959 opažamo stalne plazove, ki so na nekaterih pobočjih lepo vidni in so posledica posedanja tal in izrivanja. Zadnji, manjši, je proti dolini zdrsel jeseni. Ampak to je še vse v mejah sprejemljivega. Če bi pa jamo zalili, bi šlo to pospešeno naprej in tu bi lahko nastali zelo obsežni plazovi. Hkrati pa bi se voda prej ali slej dvignila do površja in bi začela iztekati. Pri tem je treba računati tudi na to, da je idrijski rudnik vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine in smo tudi dolžni ohranjati zaščiteno dediščino. Veliko se je tudi že vložilo v rudnik, zdaj bi pa kar zalili ... Ampak pustimo to. To ni bistveno. Bistveno je mesto, ki ga ne moremo kar tako prepustiti usodi. V najslabšem primeru bi se morali izseliti. Nekdo bi moral za to zagotoviti denar, kar velik kup denarja. Sicer pa mislim, da je to le nerealen fantastični scenarij.”

> Omenili ste povečevanje naklona in nevarnost plazov. Kakšna pa je nevarnost, da se pogrezne celotno mesto v tla?

“Voda bi z naraščanjem zalila nestrjene zasipe v zgornjem delu rudnika. Ko bi se namočili, bi material stekel v spodnje prostore rudnika, ki niso zasuti, ker smo jih samo zalili. Zgoraj bi nastale velike prazne površine, ki bi jih zapolnil mehak karbonski skrilavec, ki prekriva rudišče. Tako bi na površini nastal obsežen pogreznitveni lijak v katerega bi lahko zdrsel tudi osrednji del Idrije.”

> Ali bi se lahko pogreznilo tudi naenkrat, v hipu, ali bi se dalo to nadzirati in pravočasno evakuirati ljudi?

“Posedalo bi se zagotovo postopno, pri plazenju pa nikoli ne veste. Po kakšnem močnem deževju, ki bi dodatno obremenilo teren, bi lahko tudi brez kakšnih posebnih znakov prišlo do nenadnega zdrsa.”

> Se pravi, da imamo tu dva med seboj povezana problema, pogrezanje in plazenje?

“Seveda. To je povezano.”

> Tudi to plazenje je torej potencialna grožnja?

“Seveda je.”

> Tudi za prebivalce?

“Ja, gotovo.”

> Ali se glede na vse povedalo v Idriji, kjer živite, počutite popolnoma varnega?

“Za zdaj se počutim varnega. V primeru prenehanja črpanja, bi se pa tudi moje razpoloženje gotovo spremenilo, zato ker približno vem, kako bi dogodki potekali.”

> Kaj bi se pa zgodilo v primeru kakšnega večjega potresa?

“Ob močnejšem potresu bi se vsi ti premiki zagotovo pospešili.”

> Ali se s potrebo po črpanju vode srečujejo tudi v podobnih odsluženih rudnikih te vrste po svetu?

“Rudniki so običajno na območjih, ki niso naseljena, tako da jih preprosto opustijo in nastanejo tako imenovani pogreznitveni lijaki, ki jih po navadi zalije voda. Tak primer Velenjsko jezero, ki je zaliti pogreznitveni lijak. Ampak tisto območje ni bilo naseljeno. Tam so bila polja in je bilo mogoče prepusti 'sanacijo' naravi sami. Pri nas pa to zaradi mesta ne more biti tako. V Ameriki in Avstraliji so primeri opuščenih rudnikov, ki so jih prepustili 'naravni sanaciji'. Nastali so veliki pogrezki v obliki pogreznitvenih lijakov, a so na nenaseljenih območjih, največkrat v puščavah, kjer ti procesi nikogar ne ogrožajo. Seveda pa imajo marsikje v evropskih državah podobne probleme kot mi.”>

> Lahko navedete kakšen primer?

“Spominjam se težav s pogrezanjem premogovniškega območja v severni Franciji. V mednarodni komisiji za sanacijo je sodeloval tudi idrijski rudniški geolog Bojan Režun z izkušnjami, ki jih je pridobil pri sanaciji idrijske jame.”

> Ali je kje vendarle prišlo do kakšne katastrofe, v smislu, da bi se prav mesto pogreznilo?

“Mislim, da je dovolj velika katastrofa že, če je treba izseliti in porušiti celo vrsto hiš. Tudi tukaj je bilo treba porušiti veliko hiš nad rudiščem. Rušiti so jih začeli že v drugi polovici oziroma koncem 19. stoletja in potem tam niso več dovolili graditi. Porušiti so morali tudi nekatere rudniške objekte, ker so bili čisto razpokani in zato neuporabni ter celo nevarni.”

> Kako poteka zdaj črpanje vode in kam se steka ta voda?

“Voda iz celotnega rudišča se steka proti jašku Frančiške. V njem so montirane črpalke. Izčrpana voda pa se steka v Idrijco.”

> Koliko pa to črpanje stane?

“Mislim, da je letos za to predvidenih 680.000 evrov.”

> Kdo danes upravlja nekdanji rudnik in koliko ljudi bdi nad tem, da črpanje vode nemoteno poteka?

“Center za upravljanje z dediščino živega srebra (CUDHg). Ker je del rudišča do tretjega obzorja, kjer so črpalke, še odprt, mora vse potekati po rudarskih predpisih. To pa pomeni dva vhoda zaradi varnosti in zračenja, določeno število rudarjev, ki vzdržujejo ves ta sistem, in oseba, ki ima vse predpisane pogoje, da lahko potrebna dela in upravljanje vodi.”

> Kaj se je torej ohranilo od nekdanjega rudnika?

“Antonijev rov s turističnim delom rudnika. Od tam pridemo po treh jaških in povezovalnih rovih do tretjega obzorja, do Frančiškovega jaška, v globini okrog 120 metrov. Tam so montirane črpalke za črpanje vode.”

> Kakšen je vaš komentar na namero vlade, da bi se črpanje vode iz rudnika opustilo?

“To je popolnoma neresno. Sploh nimam komentarja. Glede na to, da je stroka ugotovila, da se pri tej tehnologiji jame ne da v celoti zapreti in je črpanje vode nujno, potem ne vem, kaj naj še rečemo. Če se najde heroj, ki bo rekel: 'Ne bomo črpali, podpišem', pa naj podpiše, ampak med nami, ki se s tem ukvarjamo, tega zagotovo ne bo nihče podpisal. Saj sem vam povedal; takoj, ko smo začeli zalivati nad deveto obzorje, so se posedki na nekaterih točkah povečali na dva centimetra letno, zato smo s tem prenehali. Samo za dvanajst metrov smo dvignili nivo vode, nič več, pa se je na površini hitro poznalo. Zdaj čakamo in spremljamo rezultate geodetskih opazovanj premikanja točk na površini.”

> Koliko je pa še časa in manevrskega prostora, če se tla vsako leto pogreznejo za centimeter in pol?

“Do zdaj so se tla glede na stare karte in podatke zagotovo posedla že za nekaj metrov. Razliko se lepo vidi celo s primerjavo starih fotografij z novimi. Seveda je pri postopnem ustavljanja pogrezanja še rezerva. Res pa je treba posedanje postopno ustavljati. Karkoli bi ponovno povečalo posedanje terena nad rudiščem, je nedopustno.”

> Ali bi se dalo rudnik še bolj izkoristiti v turistične namene v smislu izjemne tehnične dediščine?

“To bi se zagotovo dalo. Že ko smo v devetdesetih letih pripravljali programe za Antonijev rov, smo razmišljali o tem, da bi lahko turiste vodili do tretjega obzorja. Tam bi se jih potem z vlakcem peljalo do jaška Frančiške in nato z dvigalom ven. Ideje so sicer še žive, vendar bi bilo zato potrebno veliko denarja, ki ga ni. Danes obstajajo med obzorji povezave samo z vertikalnimi jaški, v katerih so samo lestve, kar seveda ni primerno za turistične obiskovalce. Med obzorji bi bilo treba izdelati poševne povezave, vpadnike, ki gredo običajno pod kotom 35 stopinj. Ampak to so le ideje in za zdaj ni nobene možnosti, da bi se v tej smeri karkoli spremenilo.”

NACE NOVAK

---