Vsi si želijo videti Rio

Letošnje evropsko prvenstvo v košarki ne bo prelomno zgolj zaradi tega, ker bo prvič potekalo v štirih različnih državah, temveč bo na njem nastopilo - predvsem zavoljo olimpijskih želja - tudi nevsakdanje veliko najslovitejših imen.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je Slovenija kot običajno izjema ...

Dirk Nowitzki (37 let, tričetrt ekipe)

Nekateri super-zvezdniki se zavedajo, da jim leta ne dopuščajo več prav veliko priložnosti, najstarejši med njimi pa je Nemec Dirk Nowitzki, ki niti pri 37 letih ne popušča. Tudi na reprezentančnih tekmovanjih je že zdavnaj vstopil v legendo, saj se je praviloma odzival “klicu domovine” in sicer povprečno Nemčijo že leta 2002 popeljal do brona na SP, tri leta kasneje pa se je v Beogradu veselil tudi celinskega srebra. V Srbiji so si ga v četrtfinalu zapomnili tudi Slovenci. Močna slovenska ekipa je sprva s podvajanjem dobro ustavila Nowitzkega, ki pa je znova pokazal vso svojo veličino, ko je hladnokrvno razigral soigralce, od katerih je naše torpediral predvsem Pascal Roller. Ob koncu je še sam dodal običajni delež in tekmo končal pri 22 točkah in prvi resni slovenski naskok na visoka mesta se je končal s spodvitim repom.

Nowitzkega bi lahko opisali kot neverjetno lojalnega, saj je poleg rednega nastopanja za izbrano vrsto v karieri zaigral le še za dva kluba - matični Würzburg in Dallas Mavericks, kar se dandanes sliši skoraj neverjetno, četudi je s teksaškim moštvom v NBA ligi slavil zgolj leta 2011. Prav njemu v čast so Nemci prevzeli eno od skupin v uvodni fazi, to pa je najmanj, kar lahko storijo za svojega največjega igralca vseh časov, ki je v domovini povzročil razcvet košarke.

Pau Gasol (35, karkoli)

Španija ima precej daljšo in bogatejšo košarkarsko tradicijo od Nemčije, zato Pau Gasol (pa tudi njegov brat Marc, ki ga na EP ne bo) ni ravno padel z neba, toda med Španci še nihče pred njim ni posegel tako visoko. Do njegovega vstopa na veliko sceno je “furia” sicer že osvojila nekaj velikih medalj, nato pa se je z zmago na EP 2001 pričela neverjetna poplava vseh mogočih odličij, za katero je najbolj zaslužen prav starejši od bratov Gasol. Imel je tudi srečo, da je istočasno zrasla izjemna generacija odličnih igralcev, toda Pau Gasol je bil njihov nesporni vodja. Še vedno ga odlikuje mehka roka, predvsem v mlajših letih pa je kljub centrski višini sploh lahko igral na vseh položajih. Tudi on sodi med “lojaliste,”, ki redko izpuščajo reprezentančne nastope, od sicer vase zagledanih španskih košarkarjev pa je praviloma najbolj dosegljiv in pripravljen nakloniti kakšno minuto tudi navijačem.

Španska izbrana vrsta običajno namreč skuša na vse načine poudariti svoj zvezdniški status, Pau Gasol pa kar nekoliko sramežljivo težko odreče fotografijo ali podpis mimoidočim, čeprav se lahko pohvali z dvema naslovoma v NBA ligi, posamičnih priznanj pa niti ne šteje več.

Tony Parker (33, vodja moštva)

Tudi Tony Parker lahko po končani karieri odpre železnino s poudarkom na dragocenih kovinah, njegova lojalnost do francoske reprezentance pa je še toliko bolj nenavadna, ker je oče Američan, mama Nizozemka, sam pa je rojen v Belgiji. Torej pravi otrok globalizacije, ki je medtem postal tudi predsednik Asvela, za katerega je igral leta 2011 med prekinitvijo tekmovanja v NBA ligi, čez lužo pa se je odpravil še kot najstnik in sprva pri San Antoniu povzročil nemalo dvignjenih obrvi. Eden od takratnih ameriških soigralcev je zelo slikovito opisal njegov prihod k Spursom: “Nekega dne se napihnjen kot pav na treningu pojavi nekakšen 'pingvin' iz Francije, za katerega seveda ni še nihče slišal. Debelo smo ga gledali, ko je takoj pojasnil, da je ultra-zvezdnik s svojo spletno stranjo, o čemer se nam leta 2001 ni niti sanjalo, odslej pa da bo on organiziral igro, zato ga naj kar upoštevamo kot vodjo moštva. No, ko so na treningih letele podaje iz najbolj nemogočih položajev, smo utihnili in mu pač prepustili njegovo 'dediščino.'”

Korist je bila obojestranska, kajti Parker je dotlej večinoma povprečne Ostroge popeljal do štirih naslovov NBA ter v obljubljeno deželo odprl pot številnim rojakom. Na Francijo ni pozabil, saj se je reprezentančnih akcij udeleževal celo med burnim zakonom z najbolj seksi “gospodinjo” Evo Longorio, očitno pa ga tudi smisel za humor ni zapustil. Leta 2009 so se namreč galski petelini pred EP na Poljskem potili proti Sloveniji v Mariboru, po tekmi pa je Parker domače novinarje spraševal, zakaj ne igra njegov takratni klubski soigralec Beno Udrih. Ko so mu pojasnili, da je odpovedal zaradi utrujenosti, se je pričel krohotati: “Ne bodite naivni, zdaj leži na kakšni plaži s tremi ali štirimi dekleti.”

Dario Šarić (21, 208, rojen za košarko)

Če Dario Šarić ne bi pristal v košarki, bi bil to velik čudež. Rodil se je leta 1994, ko je Šibenik še objokoval smrt Dražena Petrovića, s katerim je igral tudi oče Predrag (po njem je podedoval vzdevek Šiši), ki je še vedno najboljši strelec Šibenke vseh časov, ravno tako je za Elemes ob boku “ženskega Dražena” Danire Nakić nastopala mama Veselinka. Na njegovih tekmah se je gnetlo menedžerjev, ko je še žulil osnovnošolske klopi, baskovska Tau Ceramica (danes Laboral Kutxa) pa je že leta 2009 zanj ponujala 4.5 milijone, čeprav mu je bilo komaj 15 let. Starši so rekli ne, ker bi moral v Vitorii ostati kar deset let. Leto kasneje je igral za Hrvaško v kategoriji do 18 in do 16 let, kjer je selektor Dražen Brajković kasneje priznal, da jih je do zlata na EP pripeljala zelo preprosta taktika: “Fantom sem rekel, samo podajte žogo Dariu.”

Kljub stagnaciji hrvaške klubske košarke se je družina Šarić odločila najprej za Zagreb in potem za Cibono, kjer se "mali" ni pustil zmesti, čeprav se je v obeh klubih dogajalo marsikaj. Njegova kariera je visela na nitki, saj predvsem pri Zagrebu skoraj dve leti iz ne povsem jasnih razlogov ni igral, klub pa je kljub temu za odhod zahteval milijon evrov. Zviti odvetniki so naposled našli luknjo v pogodbi, čeprav je v bizarnem razpletu za slovo od Trnskega moral celo tožiti lastne starše. Lani je našel mir pri turškem Anadolu Efesu, čeprav je oče sprva hudo kritiziral trenerja “Dudo” Ivkovića, da mu ne daje dovolj priložnosti. Novembra 2014 je postal najmlajši, ki so ga v evroligi razglasili za igralca meseca, drugič zapored pa je postal tudi najboljši mladi košarkar Stare celine. Ker je Hrvaška znova zbrala močno ekipo, bi lahko tudi Šarić pri 21-letih končno napravil zadnji korak od super-talenta do pravega igralca.

---