Presenečenj letos najbrž ne bo

Letošnje evropsko prvenstvo (EP) bo v marsičem prelomno, saj ga bo prvič gostilo več držav (moštva so tej rešitvi naklonjena, potencialni obiskovalci malo manj) in zadnjič poteka v razmaku dveh let. Zato pa stalnica ostajajo številna velika imena, ki v predolimpijskem letu nastopijo na celinskem tekmovanju. V torek smo obširno predstavili le glavne favorite, danes pa več pišemo o širšem krogu kandidatov za žlahtne kovine.

Miloš Teodosić in srbsko moštvo se bodo v skupini smrti v 
Berlinu spoprijeli že v prvem delu tekmovanja. Foto: Ints Kalnins
Miloš Teodosić in srbsko moštvo se bodo v skupini smrti v Berlinu spoprijeli že v prvem delu tekmovanja. Foto: Ints Kalnins

KOPER > Pod koši je pričakovati pravo bitko, čeprav so nekatere reprezentance izrazito favorizirane in bi še najbolj senilna babica prisegla, da jim boj za medalje ne more uiti.

V Rio neposredno potujeta zgolj finalista EP, še pet držav pa lahko računa na kvalifikacijske turnirje, ki bodo prvič trije in se bodo na olimpijske igre z njih prebili zgolj zmagovalci. Resda obstajajo še stranska vrata za vse ekipe, ki bodo pristale pod sedmim mestom (zagotovo se bo po tradiciji med njimi znašla marsikatera ambiciozna vrsta), saj lahko organizirajo kvalifikacijski turnir in s tem pridobijo t. i. wild-card.

Ta rešitev je verjetno zanimiva tudi za slovensko reprezentanco, kajti v hudi konkurenci bo že preboj med sedmerico velik uspeh, naslednje leto pa bi morda lahko nastopili z močnejšim moštvom. Kdo so torej “hudobci”, ki želijo “zelenim” preprečiti premierni olimpijski nastop?

Trio fantastikus

Prvi mož aktualnih evropskih prvakov Francozov Tony Parker trdi, da trikolori še nikoli v zgodovini niso zbrali boljše ekipe, “zato je edini cilj ponovitev dosežka Špancev, ki so pred štirimi leti kot zadnji ubranili naslov.” Tik pred zdajci je - predvsem zaradi pritiska njegovega kluba New Orleans Pelicans - ob lažji poškodbi sicer izpadel močni center Alexis Ajinca, ki ga je zamenjal 21-letni Mouhammadou Jaiteh, za katerega pa se najbrž ni bati, kajti blestel je v vseh mladinskih kategorijah od 16. do 20. leta in bo na domačih tleh zgolj pobral dediščino, ki mu pripada. Največjo moč “Les Bleus” pa ob podpori domačih gledalcev na preurejenem stadionu v Lilleu predstavlja cela plejada izjemnih atletov, ki uradno veljajo za krilne igralce, v resnici pa se dobro znajdejo povsod.

Dvanajsterico potnikov je včeraj obelodanil tudi eden od slovenskih tekmecev v Zagrebu. Po Grčiji in Nizozemski so izbor objavili še Gruzijci: Zaza Pačulija (Dallas), Giorgij Cincadze (Mia Academy), Tornike Šengelija (Laboral Kutxa), Jacob Pullen (Cedevita), Manučar Markošvili (Darusafaka), Duda Sanadze (San Diego), Besik Ležava (Dinamo Tbilisi), Levan Pacacija (Nižni Novgorod), Viktor Sanikidze (Unics), Beka Burjanadze (Coruna), Nika Metreveli (MIA Academy), Giorgij Šermadini (Andora).

Na lanskem SP je precej slabša Francija šokirala celo najboljšo špansko reprezentanco vseh časov, ki pa je zgolj zavoljo tega ne gre prehitro prečrtati.

V ožji krog favoritov sodi tudi Srbija, ki resda pogreša vodjo slačilnice Nenada Krstića, a so mlajši že na lanskem SP prevzeli polno odgovornost in tradicionalno silo odpeljali do finala. Kljub vsemu imajo Srbi enako težavo kot Španija, kajti žreb jima je namenil neusmiljeno skupino, v kateri je Islandija najbrž obsojena na vlogo vreče za boks, medtem ko Turčija, Italija in Nemčija v Berlin ne odhajajo zgolj na izlet.

Druga vrsta

Kdo bi si upal odpisati Dirka Nowitzkega? Za nameček bo v predtekmovanju igral pred svojimi navijači in ne gre pozabiti, da je Nemčija leta 1993 osvojila evropsko krono, ko je zadnjič gostila celinsko elito. Turki in Italijani se bodo zaradi svojih izseljencev v Berlinu ravno tako počutili zelo domače, predvsem azzurri pa so z NBA tercetom Andrea Bargnani - Marco Bellinelli - Danilo Gallinari (pogojno še LuigiDatome) po daljšem času spet kandidati za visoka mesta. Njihov nekdanji ostrostrelec Carlton Myers,denimo, ne dvomi: “To je ekipa za medaljo!”

Sumljivo tiho so letos Litovci, ki očitno še sami niso prepričani, ali znova oziroma še vedno sodijo v kontinentalni vrh, saj so izvedli delno menjavo generacije, toda Jonas Valančiunas, Jonas Mačiulis in Mantas Kalnietis so močna garancija za uspeh. V drugo kategorijo favoritov sodita tudi nosilki slovenske skupine v Zagrebu, Grčija in domača reprezentanca. Hellas ima spet na voljo vse razpoložljive topove. Svežo kri jim prinaša komaj 20-letni supertalent GiannisAntetokounmpo, ki bi lahko postal ena od zvezd eurobasketa, pri Hrvatih pa je v podobnem položaju njegov vrstnik Dario Šarić, saj bo pred svojimi gledalci skušal dokazati, zakaj ga je pol Evrope spremljalo, ko se mu ni še niti sanjalo, čemu se uporablja britvica.

Črni konji

Angleži za možno presenečenje uporabljajo izraz “black horse”, v vlogi črnega konja pa se vidi kar nekaj ekip, med njim tudi Slovenija. Za Turčijo sicer že otroci vedo, da praviloma izgubi tekmo na istanbulskem letališču, saj uspehe dosega zgolj doma, toda ErsanIlyasova, Emir Preldžić in GökseninKöksal lahko v trenutkih inspiracije uničijo vsakogar, nova “šerifa v mestu” FurkmanKorkmaz ter v kosovski Prištini rojeni Kenan Sipahi pa želita naposled dokazati, da sta po mladinskih uspehih napredovala v resna igralca. Šibka točka bi lahko bil selektor Ergin Ataman, ki je prepričan, da je najpametnejši na svetu in zato pogosto prihaja v konflikte z igralci, ključe uspehe pa morda drži v rokah organizator igre Ali Muhammad. Ali kdo? Ah, v resnici mu je ime Bobby Dixon in je že nekaj let med najboljšimi strelci turškega prvenstva. Potencialno presenečenje je morda Gruzija, kar je slaba novica za našo vrsto, saj sta v isti skupini. Na papirju so zelo močni.

Kje je Rusija? Imela je toliko težav, da so naposled odpirali šampanjce, ko sta se moštvu pridružila AndrejVoroncevič in Anton Ponkrašov, ki pa sta še vedno vajenca v primerjavi z AndrejemKirilenkom, Viktorjem Khryapo, Aleksandrom Kaunom, Timofejem Mozgovom, Aleksejem Švedom in SergejemKaraševim, na katere so lahko računali še nedavno.

Žalujoči ostali

Preostanek Evrope lahko verjetno upa zgolj na občasna presenečenja, velik korak nazaj pa so zadnji dve leti naredili predvsem nesojeni organizatorji eurobasketa Ukrajinci, ki so zaradi pomanjkanja denarja poleg selektorja Mikea Fratella ostali še brez večine najboljših igralcev. BiH je brez Mirze Teletovića in Nihada Djedovića dokaj povprečna ekipa, na Poljskem Marcin Gortat nima prave podpore. Finska je kljub navdušenju navijačev omejena, Izraelce bo skušal OmriCasspi pripeljati kar najdlje, a bo pogrešal GuyaPninija in YotamaHalperina, tradicionalno zmedena in neurejena Makedonija se bo brez Pera Antića in Boja McCalleba še naprej utapljala v spominih na Litvo 2011, medtem ko bodo Latvija, Češka, Belgija ter Estonija zaželene nasprotnice v osmini finala. Vse tri skupaj z Ukrajino nastopajo v najskromnejši skupini D in kar tri bodo skupaj z Litvo pač morale napredovati.

BORIS PLANINC


Najbolj brano