Via Flavia

V 2. stoletju pr. n. št. je Rimska država zasedla istrski polotok. Začel se je proces kolonizacije in romanizacije. Rimsko obdobje je Istri prineslo niz civilizacijskih dosežkov: širila se je pismenost, nastajala so antična mesta, razmahnila se je lončarska obrt, razširilo gojenje vinske trte in oljk (istrsko oljčno olje je bilo zelo cenjeno).

Zaradi geografske lege so bile za Istro pomembne tako pomorske kot cestne povezave. Z Rimom je Istro povezovala zelo pomembna cesta Aquileia (Oglej)-Tergeste-Parentium-Pola, imenovana Via Flavia.

Po propadu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 so Istro preplavljala germanska plemena, Bizantinci, Slovani. Na izrazito spremembo etnične strukture prebivalstva je najbolj vplivalo množično priseljevanje Slovanov. Kasneje, v srednjem veku, so pogoste epidemije kuge in malarije izpraznile celotna področja, ki so jih naselili prebivalci s področja današnje Dalmacije, Albanije in Grčije. Svoje sledi so zapustili Francozi, Italijani, morda najbolj tragično je obdobje preseljevanja v drugi polovici 20. stoletja.

Kakor koli, v Istri živijo Istrani. Kdo s(m)o Istrani? “Pravi Istrani” se narodnostno niso nikoli opredeljevali, vedno so bili samo in zgolj Istrani, ki so se pogovarjali v različnih jezikih in narečjih in se razumeli. Bili so narod. Tako zelo različni in vendar tako podobni.

Potem se je zgodila 2. svetovna vojna in nastala je meja, ki je razmejila nekaj, kar v zgodovini nikoli ni bilo razmejeno: razdelila je Istro, razdelila je narod. Stari Istran je izginil, prišli in rodili so se novi Istrani.

Istra je danes razdeljena med tri države. Med Slovenijo in Hrvaško postaja mejno vprašanje Piranskega zaliva oziroma Savudrijske vale kronična bolezen, ki so jo povzročili politiki s te in one strani, prebivalci Istre pa da se odlično razumemo. Pa je res tako?

Današnji prebivalci Istre, državljani Slovenije in Hrvaške, so iz dneva v dan večji odraz dnevne politike svoje države. Iluzije o prijateljskem sobivanju v Istri ostajajo samo iluzije, če se spomnimo, da političnega dialoga v balkanskem prostoru nikoli ni bilo in ga verjetno ne bo. Ali bo premik schengenske meje proti vzhodu meje v Istri izbrisal? Težko, da jo bo. Vsaj dokler verjamemo političnim bleferjem, bo obstajala navidezna meja. Ideja, da bi ta čarobni polotok postal eno, je za 21. stoletje verjetno izgubljena. Zakaj je tako? Čuti naših prednikov so značilnosti te pokrajine zaznavali drugače kot jih mi, “novodobni” Istrani.

“Novodobni” Istrani ne zaznavamo več vonja in okusa avtohtonega istrskega pršuta, ovčjega sira ali rib revnih. Preprosto zato ne, ker je tistih, ki so znali iz prašičjega stegna s pomočjo piranske soli, začimb in ostre burje izdelati slastno delikateso, vedno manj. Večina današnjih prebivalcev istrskih krajev visoko kakovostnega oljčnega olja in sladkega istrskega pršuta ne zazna, zgolj upamo lahko, da bodo “novodobne” generacije začele spoznavati Istro v njeni raznolikosti in drugačnosti, jo cenile in spoštovale. Vsaj toliko, kot so jo Rimljani.

Ne glede na to, kakšna bo v bodoče osebna izkaznica ljube nam Istre, ponujam v razmislek vprašanje: ali se za konfliktom Piranski zaliv/Savudrijska vala med Ljubljano in Zagrebom lahko skriva tudi misel o Istri kot celoti in to ne samo v geografskem smislu?

Nenazadnje je Via Flavia povezovala Apeninski polotok z Istro, Dalmacijo in Grčijo.


Preberite še


Najbolj brano