Vsega je kriv Andrej Velkavrh

Saj poznate tisto o dolgočasnih Angležih, ki se znajo pogovarjati zgolj o vremenu ... Ta večna tema, ki igra tudi vlogo nekakšnega ključa za vzpostavljanje družabnih stikov, je razumljiva na otočju s sila spremenljivim vremenom, koder res nikoli ne veš, koliko dežnih kapelj boš tisti dan deležen. Da pa postane stalnica, skorajda obsedenost v deželi, kjer se imamo menda za pogovarjati (in predvsem dogovoriti) o usodnejših zadevah ... Tudi to smo dočakali. In ker ga skorajda ni bilo novinarja, ki ne bi pretekli teden kakšne rekel o vremenu, se ne morem kar tako (samo)izločiti iz častivredne druščine ...

Tako nekako je bilo menda včasih: moja nona je tam nekje v brkinskih hribih zjutraj stopila iz hiše na borjač, se ozrla proti vrtljivemu zarjavelemu pločevinastemu petelinu vrh zvonika ter porekla: “ Dež bo!” Ali pa, potem, ko je nakrmila prašiče, obrnila pogled na drugo stran, in ugotovila: “Vremščica ima kapo. Padalo bo.” Brez satelitske slike oblačnosti, izobar in izoterm, računalniških algoritmov in ostalih novodobnih pogruntavščin ... No, morda jo je tudi v križu kaj uščipnilo in napovedalo vreme ...

Seveda je včasih dobro vedeti, kaj bomo tisti dan (ali pa še naslednji) imeli nad glavo. Če zaradi drugega ne, vsaj zato, da ne pozabimo dežnika doma, ko se odpravljamo v službo. (Le mimogrede: včasih smo si po pisarnah sposojali dežnike kolegov, če nas je moča presenetila. Zdaj marele večina vneto nosi s seboj, za vsak primer, ker se nam približuje fronta). Ali pa da vemo, če bomo lahko posejali radič v zrahljano zemljo. A dandanašnji hočemo vedeti več. Kakšno bo vreme konec tedna ... Kakšni so obeti za naslednjih štirinajst dni ... Bo zima radodarna s snegom, bo poletje peklensko vroče ...

Naš življenjski ritem je postal odvisen od tega, koliko dežnikov in sonc je ob večerih narisanih na televizijskih zaslonih. A ponujamo vam še več, bi porekli reklamarji: en klik je dovolj, pa vam vse o tem, kdaj pospraviti zimska oblačila v garderobo, razkrijejo mojstri vremenarji iz vesoljske Nase, italijanskega metea ali nemškega wetterja ... Merijo, računalniki preračunavajo podatke in ... hop: ne odpravljajte se na pot, ne perite gat, prestavite piknik, uležite se raje na kavč, na varno, in meditirajte. Kaj coprnice, ki menda znajo brati našo prihodnost iz kavne usedline - vremenoslovci nam krojijo vsakodnevna opravila in naše življenje za (vsaj) nekaj prihodnjih dni.

Naši imajo pri tem seveda nekaj težav. Saj ne, da bi bili kaj manj usposobljeni od onih tam na severu ali zahodu. Le smolo imajo, da je Slovenija ena takšna - tudi v vremenskem pogledu - bolj čudna dežela. Tako kot njeni prebivalci. Kot se slednji razlikujejo po značaju (verjetno ga je ukrojilo tudi vreme - saj poznate razvpito sredozemsko fjako), tako po teh hribih in dolinah vejejo sila nezanesljivi vetrovi. In tako se zgodi, da na eni strani avtocestnega predora sije sonce, na drugi pa lije kot iz škafa. Krivi so seveda tisti iz Ljubljane, vremenarji. Za vso slabo voljo, pa za zastoje na cestah, okleščene pridelke in vse preostale nadloge. Krivični smo do teh ljudi, ki so - ker so pač državni uslužbenci in je to menda njihova obveza - postali v javnosti bolj znani kot vsi slovenski gledališki igralci skupaj. Žiriji tam gor v Mariboru zato predlagam, da naslednji Boršnikove prstan podelijo, recimo, Andreju Velkavrhu. Saj veste, tistemu vremenarju, ki vreme napove malce bolj zavito in hudomušno.

In tako me popade nostalgija. Ko smo kot deca vse poletne dneve preživljali na plaži v izolskem San Simonu, za kosilo rabutali češnje in paradižnik z okoliških njiv, se je seveda nad nami včasih utrgala poletna popoldanska ploha. In kaj je bilo lepšega kot kopanje v dežju ... Pred pripeko pa so nas varovale kanele in akacije. Ne vremenske napovedi ...

---

---