Vse slovenske ceste pod Unesco

Zdaj menda že vsi vemo, da so Škocjanske jame, pravzaprav vse območje okrog njih, pod pomembno zaščito Unesca. Ne sme se torej lomastiti po podzemlju, a očitno niti po nadzemlju ne ... In tako trume turistov do tega divjega kraškega bisera pripelje zguncana cesta, ki nam jo je zapustil italijanski sovrag. Dovolj široka za dva avtomobila s pozornima voznikoma za volanom, preozka za srečanje dveh turistov polnih avtobusov. Naj obiskovalci vendar vedo, da se ne sme ničesar tikati, premikati tipičnih italijanskih obcestnih kamnov za kak meter v širino ... Pa naj me kdo ne razsvetli z napovedjo, da so vsi načrti že pripravljeni ... Že 50 let se vozim po njej, še vedno je enaka.

Ko se v teh dopustniških dneh prelevimo v voznike in takole vandramo po Sloveniji - povsod je enako. Tisto, kar je pred desetletji ustrezalo takratnim fičkom in stoenkam, mora sedaj tudi sodobnejšim, večjim avtomobilom, gostejšemu prometu. Le nekaj se je spremenilo: lukenj na cestah je vse več, pa ne samo tistih od zimske zmrzali, ki so jih nekoč na pomlad cestarji vneto krpali. Zdaj jih očitno zapuščajo prihodnjim rodovom ... A kot je pred kratkim ugotovil možakar, zadolžen za varnost v prometu, ima to tudi pozitivno plat: zaradi lukenj vozimo počasneje, na cestah je manj smrtnih žrtev. Luknje so torej postale varovalka pred prehitrimi vozniki. Učinkovito, ni kaj reči. A ne bi tega pristopa zaščitili pred morebitnimi posnemovalci? Ali pa iz njega naredili kak slogan, udarniški, kot nekoč? Deset cestnih lukenj v vsako slovensko vas, recimo, bi bil kar pravšnji za slovensko cestno politiko, kot jo kroji ta in še nekaj prejšnjih oblasti. Zveni resda malce dvoumno ...

Ni denarja za popravilo, pravijo. Verjetno bo to v vsesplošnem kleščenju stroškov države res držalo. A kako v to prepričati vse tiste obrobne, zakotne Slovence, ki se kdaj podajo proti prestolnici in tam od Vrhnike naprej uzrejo razkošje s (pre)dragimi protihrupnimi ograjami okrancljane avtoceste? Ali pa občudovalce pisanih lučk po predorih? Normativi, bodo strokovno porekli ... A za to, da se Idrijčani po zloglasni Keltiki varno pripeljejo domov, iz mesta pa v svet razpošljejo visokotehnološke izdelke, sad lastnega uma in rok, pa ni normativov?

Občasno imam priložnost spoznati, kako se tem stvarem streže v sosednji Italiji, ki sicer ne velja za ravno vzorno urejeno države. In ko se tako pozimi skozi večmetrske zamete prekobalim čez zasneženi gorski prelaz - skoraj vsi po vrsti segajo nad dva tisoč metrov visoko - do tega ali onega dolomitskega smučišča, pomislim na Trentarje, na prebivalce zgornjega Posočja. Skoraj pol leta so na eni strani odrezani od sveta, uhajajo jim ljudje in zaslužek. Najprej seveda pomisliš na cestarje, ki vse tja do praznika dela niso sposobni splužiti tistega piškavega Vršiča. A ko se pri poznavalcih tamkajšnjih razmer pozanimaš, v katerem grmi tiči zajec, zveš, da bi bilo potrebnih le nekaj galerij, ki bi cesto ščitile pred plazovi. Brez njih je vsakršno zimsko čiščenje ceste brezplodno. In takšnih galerij je med italijanskimi gorami nebroj, na vsaki, še tako zakotni cesti so zgrajene ali jih gradijo, vrtajo v stene, da s predori ravnajo nevarne cestne odseke. Zato, da bi ljudje ostali doma v tistih ozkih in zavitih dolinam in imeli od česa živeti. Od turistov, seveda.

Pa se spomniš, kako so lani spodobno urejen 700 metrov dolg pas hitre ceste mimo Kopra, na katerem me med vožnjo nikoli ni treslo ali na mokri cesti zanašalo, povsem razrili in ga za poldrugi milijon evrov naredili še lepšega, bolj gladkega. Ker je tako veleval letni načrt obnove.

Saj vem, za avtoceste skrbi ena družba, za državne druga, za lokalne tretja. A me ne briga, me ne zanima. Ves njihov denar je tudi moj, vseh nas. In zato pričakujem, da mi bo država omogočila spodobno in varno pot tudi do Škocjanskih jam.

---

---