V demokraciji so ostali le čevapčiči

Naj mi bralci, pikolovski spremljevalci predvolilnih početij naših vrlih županskih kandidatov, oprostijo, ako sem spregledal kako predjed, glavno jed ali sladico na omizju, kak liter vina ali mrzlo pivo. Ponudba je bila kaj pisana, krožniki preobloženi, račun pa ... Hm, plačali ga bomo davkoplačevalci, vsaj tam, kjer so se gospodje kandidati v boj za županovo lento podali s podporo strank in ne druščine somišljenikov, soprog, otrok, tet in stricev ... Slednji pa so seveda povsod zraven.

Pa ob tem, ko motovilim o jedeh, kakopak ne metaforično razpredam o globinah in širinah obljub, kako bomo naše občine naredili še bolj razvite in napredne, odprte za tuji kapital, dovzetne za nove tehnologije, opremljene s kanalizacijo, gasilskimi in kulturnimi domovi ... Ne, o čisto navadnih jedeh teče beseda. O picah, čevapčičih, kakem posladku za povrh, pa vrečki kave, ki skuhana tako lepo diši v jutru volilne nedelje ... Na postojnskem je menda omamno dišala, prava minas kava, sama arabica, ne tista grenka avstrijska žlobudra ...

Iz vse Slovenije so poročali, da so kandidati zavihteli kuhalnice, si nadeli predpasnike in se prelevili v aktiviste Rdečega križa ali Karitasa. No, ni bilo ravno tako, le v bližnjo obedovalnico, najbližjo volišču, so preusmerjali ljudske množice. Saj se menda ne spodobi, da bi ljudje na volišča odhajali praznih želodcev, kajne? Brez jela še žakelj ne stoji pokonci, kaj šele predvolilna kampanja ... Tam nekje na Koroškem se je tako meščanom ves dan spahovalo po pici, drugod na Gorenjskem po čevapčičih in sladki čebuli, žene so v Prekmurju bentile, od kod je vzel mož za pivo, doma pa deca joče, ker ni denarja niti za nov iphone ... Primorci smo bili tozadevno, časom primerno, vzdržni, kot bi rekel minister za finance: res se je bilo mogoče preriniti do obloženega kruhka na otvoritvi novega igrišča ali vrtca, pa tudi kaka pivnica se je našla na predvečer volitev - običajno v bližini volilnega štaba -, ki se ji je zazdelo, da mora za praznik demokracije poskrbeti za uresničitev tiste znane, menda že Aristotelove Primum vivere, deinde philosophari - najprej je treba kaj pojesti in popiti, potem pa o županu filozofirati, skratka. Ali pa za udejanjenje tiste, Slovencem bolj znane, da gre ljubezen do župana skozi želodec.

Vsak vsaj malce bolj razsvetljen ljubitelj kulinarične demokracije se je seveda ob takem početju zmrdnil: kje pa so sezonske jedi, recimo češpovi njoki ali pečen kostanj? Kje domača pristna hrana, krompir v zevn'ci, frika ali brodet recimo? Kje jabolčni ali tepkov mošt? In, konec koncev, kam je izginil tisti dobri, stari predvolilni golaž, skuhan nad bukovimi poleni ali pripeljan iz tovarniške menze? Ops, tovarn in menz skorajda ni več ... Same balkansko-imperialistične pogruntavščine, je rekel ajdovski Poljšak, ni postregel s čevapčiči - in pogorel.

Politični analitiki utegnejo tako ugotoviti, da so bili čevapčiči marsikje jeziček na tehtnici letošnjih lokalnih volitev. Pa morda celo jabolko ustavnega spora, kajti zakon natančno določa, da je tovrstno kulinarično zavdajanje volilnih duš kaznivo početje ... Protikorupcijska komisija že melje ...

In tako pridemo do temeljnega razmisleka ob tej volilni šlamastiki: se je položaj v demokraciji živečega posameznika v dobrih treh desetletij svobodne in samostojne države kaj spremenil, morda izboljšal? Če me spomin ne vara, smo v svinčenih letih pred volitvami in partijskimi kongresi enako vneto rezali trakove, poslušali govorce in godbe na pihala ... Je pa bila kulinarična ponudba veliko bolj pluralna: po kozarcu penine si se zlahka prebil do fete pršuta, kruhka s tatarcem ali bakalajem, pohanega piščančjega bedrca ali dunajca, vse skupaj pa zalil s čašo ali dvema rujnega ... Resda so se potem izbranci odpravili še v kako betulo, na državne stroške, kajpak. Sklep je na dlani: socializem je propadel, ker smo demokratično vse pojedli. Zdajšnji generaciji so ostali le še čevapčiči.

---

---