Slovenščina? Fej in fuj!

Ste že slišali, da bomo letos monetizirali veliko državnega premoženja? Ali pa da bomo evalvirali ukrepe, sprejete za zaščito prebivalstva pred ebolo ... Seveda ste in učeno vam tole zveni, a vas večina ne ve, kaj naj bi to pomenilo. In jezik, ki naj bi služil sporazumevanju ljudi, postane orodje za nerazumevanje vsebine sporočenega. Namenoma, iz malomarnosti ali jezikovne neukosti.

Seveda nikakor ne nameravam stopiti v zame hudo prevelike čevlje pokojnega jezikoslovca Jožeta Toporišiča ali našega hišnega preganjalca jezikovnih okornosti in razlagalca slovenskega jezika Jožeta Hočevarja ... Toda kar se dandanes dogaja s slovenščino v javni rabi, že kar kliče po tem, da se vprašamo, kam pluje naša jezikovna barka. Saj ne kličem po obuditvi jezikovnega razsodišča, ki bi na sramotilni steber pribijalo vse, ki lomastijo po materinščini ... Javnost, vsaj njen jezikovno osveščeni del, naj prevzame vlogo branika pred vdorom tujerodnih besed, uradniških in ekonomističnih zmazkov. Pa seveda šolski sitem, od osnovne šole navzgor. Če smo se nekdaj branili pred samoupravno latovščino z balkanskim pridihom, se moramo danes z enakim zagonom pred kapitalistično.

Jezik je seveda živ organizem, ki se spreminja s časom, z vrednotami, ki v njem veljajo, z novimi znanstvenimi dosežki. Je slovenščina - sodeč po vdoru tujk - prešibka, preokorna, premalo gibka, da bi zajela duha časa? Slovar slovenskega knjižnega jezika vsebuje okroglih 110.000 gesel, pravo bogastvo. A očitno premalo, da ne bi središča Pivke (naj mi Pivčani oprostijo) razglasili za njen center? Ali da bi izolsko obmorsko sprehajališče ne postalo promenada ... Da gre za čistunstvo, bo kdo porekel. Seveda gre, za metlo gre, ki bi pometla z vsemi finančnimi sredstvi in subjekti gospodarskega prava, pa s problemi, koncentracijo, konflikti in kar je še podobne tujerodne nesnage. Začenši v javnih občilih, ki so najbolj vplivno leglo jezikovnih površnosti in skrpucal. Kdaj ste v časnikih zadnjič prebrali besedilo, napisano zgolj s slovenskimi besedami? Pred kratkim sem v živahni razpravi v naši časopisni hiši, ko je tekla beseda o potrebnosti lektorja, zapisal nekako tako: tako kot mora mesar znati uporabljati nož in sekirico, čevljar šilo in dreto, mizar oblič in dleto … mora novinar znati vrteti pero … Sicer naj zamenja poklic.

V odnosu do lastnega jezika se zrcali tudi samozavest naroda, države. Manj bo slovenščine, manj bo nas. Otipljive imovine tako ali tako kmalu ne bomo več imeli v lastnih rokah, ostal nam bo le še jezik in na njem stoječa kultura. Kot dovolj nereden gledalec javne televizije sicer ne vem, ali ima še vedno na sporedu tisto majceno, a zlata vredno oddajo o jeziku ... Če je še pri živih, naj po vzoru priljubljenih italijanskih satiričnih oddaj vzame v precep besede izvoljenih predstavnikov ljudstva, naj prednje postavi jezikovno ogledalo. Tudi blagohotno smešenje je lahko zdravilno.

Na koncu “podajam predlog”, kot se zadnje čase reče, ki bo šel marsikateremu učečemu se bitju v nos: če mladeniču ali mladenki po dobrih dveh desetletjih šolanja uspe priti do doktorske disertacije iz, recimo, astrofizike, sta očitno dovolj brihtna, da se naučita tudi postavljati vejica ali uporabljati rodilnik. Naj študij podaljšata še za en semester, pa bo. Lektorji bodo sicer ostali brez dela, a njuna deca bo dobila tudi jezikovnega vzgojitelja.

P. S.: Moje nedavno tega objavljeno mnenje, da prispevek nas kadilcev v državni proračun ni deležen primernih slavospevov, je žal temeljilo na napačnih, čez palec narejenih statističnih izračunih. Prišel sem do zanesljivih podatkov, da nikotinski odvisneži v dobrobit vseh prebivalcev Slovenije prispevamo dodatnih 440 milijonov evrov in ne 250, kot sem v svoji površnosti zapisal. Za skromnost se cenjenemu bralstvu opravičujem.


Preberite še


Najbolj brano