Rešite otroke Pavleta Ravnohriba

Je vse v redu z družbo, v kateri tisti, ki smo služili vojaščino v rajnki Jugi, ob vsakršnem generacijskem snidenju ali pa kar tako, ob bežnem srečanju na ulici, najprej drug drugega pobaramo: “Koliko brojiš?“ Potrebno je seveda pojasnilo za ženski del bralstva in za generacije, ki niso izkusile nošnje sivo-oljčnate uniforme: s tem vprašanjem smo med letom dni (“godišnjaci”) ali poldrugo leto trajajočem služenju domovini preverjali, kdaj se bomo “skinuli”, znova oblekli civilno obleko. Najbolj si bil vzhičen, če si lahko odgovoril “sitno!”, kar je pomenilo, da se odštevanje bliža koncu. In tako je tudi danes, morda celo še bolj. Pred desetletji se nisi hudo motil, če si pred seboj videl novo življenjsko obdobje, ustvarjanje doma in družine, poklicne priložnosti ... Za vse jih je bilo dovolj, tudi za tiste, ki so imeli dve levi roki. No, boste porekli ... zato pa smo pristali, kjer smo ...

Pred kratkim me je starejši kolega pobaral: zakaj nas skušajo na vse kriplje prepričati, da smo nekdaj živeli slabše, da smo šele sedaj v raju? Pustimo vnemar formalno demokracijo, ki je res ni bilo ravno na pretek. Toda: ali se zdaj, ko hodimo na demokratične volitve in referendume, res počutimo bolj svobodne, srečne? Pa ne mi, ki bomo svoje počasi oddelali, temveč tisti, ki so tu, zdaj, pred vrati zavoda za zaposlovanje, ki pri svojih tridesetih še vedno stanujejo pri starših in niti v daljni prihodnosti ne vidijo možnosti, da bi šli lahko na svoje.

V tistem “sitno” tiči varen pristan, dokaj udobno zavetje državnih jasli, v katere so pretekle generacije seveda obilno vlagale. A odštevanje se začne že dolgo, dolgo pred usodnim in odrešilnem dnem. V velikih, nekdaj uspešnih podjetjih, ki so jih spremenjene tržne razmere ali nesposobnost novopečenih upravljalcev pahnile na rob preživetja, že takoj po petdesetem letu, ko nisi več lep in mlad, ko te sodobna tehnologija malce povozi. In tako ljudje - namesto da bi od sebe dali vse pridobljeno znanje in izkušnje - trepetajo ob vsakem vabilu v direktorjevo pisarno ... Vse do trenutka, ko jih zakon zaščiti. Nesrečna generacija, nevajena neobrzdane tekmovalnosti, všečnosti, priliznjenosti nadrejenim. A obenem krivična do tiste, ki ostaja, ki bo tudi v prihodnje delala za njihove penzije. Kolikokrat poslušam starčevsko obujanje spominov v slogu “kako in koliko smo šele mi delali”. Eno figo! Zdajšnje generacije povprečno delajo dvakrat ali trikrat, več kot je naša - vsaj v novinarskem poslu. In od tega bo imela veliko manj - ne le tistega otipljivega, temveč onega, ki v prijetnem druženju širi duha, bistri misli in poraja nove sanje in ideje.

Nekoliko turobno zveni, vem. A saj prihajajo mladi, ki se ne bodo obremenjevali z nostalgičnimi marnjami o časih, ki jih ni več. Z veliko žlico bodo zajemali znanje, ki jim ga ponuja na vse strani z novimi tehnologijami odprti svet. Radovedni bodo, upam, igrivi in sproščeni. A me zanje le malce skrbi. Ko sem zadnjič po naključju na televiziji gledal eno takšno luštno oddajo, v kateri so italijanski mulci na veliko prepevali in se igrali pevske zvezde, sem bil presenečen, kako sproščeno in prav nič ponarejeno to počnejo. Pa sem si priklical v spomin iz meni neznanih razlogov z nebroj viktorji nagrajeno pokaži-kaj-znaš oddajo slovenske nacionalne televizije, v kateri skuša dramski igralec iz deških in dekliških možganov izvleči čim več podatkov o žuželkah, tujih prestolnicah, športnikih ... In bistri so ti mulci, veliko vedo. A kaj, ko jih sicer cenjeni Pavle Ravnohrib s svojo profesorsko odrezavostjo in nepriljudnostjo tako prestraši, da jih gotovo mine želja po vnovičnem dokazovanju svojega znanja. Zato milo naprošam vodstvo televizije (ali celo programski svet, v katerem je veliko ljudem mar za sproščeno Slovenijo): postavite pred otroke eno tako prijazno učiteljico, Deso Muck recimo, ali pa učitelja, Borisa Kobala, na primer.

---

---