Papež ima raje Luko Mesca kot Ljudmilo

“Najranljivejše je treba ubraniti pred kapitalizmom. Gospodarski razvoj, ki ne vključi šibkih in neprivilegiranih, ni pristen razvoj. Gospodarski napredek se mora meriti v dostojanstvu človeka, še posebej ranljivih in tistih, ki si ne morejo pomagati sami.”

Je mar gornje besede izrekel kak zadrti komunajzar, morda Luka Mesec, najvidnejši predstavnik slovenske nove levice? Ne, izrekel jih je papež Frančišek med obiskom Južne Amerike prejšnji teden. Ne le, da se je z zgodovinsko gesto opravičil domorodcem za pokole, ki so jih (tudi) v imenu cerkve pred stoletji zagrešili predvsem španski zavojevalci - znova je dregnil tudi v obstoječi družbeni red, v vse nepravičnosti in krivice, ki jih prinaša ne le Južni Ameriki, temveč vsemu razvitemu svetu.

Pa ni bilo prvič in verjetno tudi zadnjič ne. Papež, ki so ga našli na drugi strani sveta, se jeseni odpravlja v ZDA, kjer bo spregovoril v kongresu, svoj pogled na svet bo predstavil tudi v Organizaciji združenih narodov. Gotovo bodo njegove besede odmevale, tako kot so bile tiste o neizogibnosti ločitve zakoncev v določenih primerih, pa o škodljivosti in neprimernosti prevelikega števila otrok v družinah, ki svojim potomcem ne morejo zagotoviti dostojnega življenja.

Za razliko od predhodnikov, ki sta večji del življenja preživela za železno zaveso ali za vatikanskimi zidovi, papež Fračišek ne hodi le trepljat siromašnih in brezsprabih ter jih tolažit, temveč jim vliva pogum in upanje na boljše življenje tu, na tem svetu. Pravi marksist, ni kaj, kot so ga že ožigosali.

A glavna ost njegove kritike, ki izhaja tudi iz njegovega prislovično skromnega in preprostega življenje med škofovanjem v Buenos Airesu in v vlogi poglavarja katoliškega občestva, je uperjena v krivice, ki jih povzroča kapitalizem, v svetu prevladujoči družbeni red. Sla po pretiranem bogatenju in potrošništvu, pogonskem gorivu neobrzdanega kapitalizma, je že bila njegova tarča. Gotovo je močna socialna sestavina njegovega dosedanjega pontifikata posledica okolja, v katerem je odraščal in maševal, njegovo poznavanje obubožanih in za pravice prikrajšanih. Zato se je, vsaj tako kaže, temeljito lotil čiščenja finančnega podzemlja Vatikana, enega najmočnejših kapitalistov na zemeljski obli. Za razliko od predhodnikov, ki sta večji del življenja preživela za železno zaveso ali za vatikanskimi zidovi, papež Frančišek ne hodi le trepljat siromašnih in brezpravnih ter jih tolažit, temveč jim vliva pogum in upanje na boljše življenje tu, na tem svetu. Pravi marksist, ni kaj, kot so ga že ožigosali. Pa saj je, to vsi vemo, med izvirnim marksizmom in izvirno krščansko vero kar nekaj stičnih točk ...

Pa se kot neveren človek, neposvečen v skrivnosti poveljevanja v katoliški cerkvi, ki po svetu šteje približno 1,2 milijarde duš, vprašam: kako bo papežev pogled na ta krivični svet, ki že kaže obrise prave doktrine, vpliva na politične, gospodarske, socialne ukrepe vlad, v katerih prevladujejo verni? Teh je, ne dvomim, večina tudi v evropskih organih, v mednarodnih finančnih ustanovah, bankah ... Bodo poslušali božjega namestnika na Zemlji ali še vedno drugega boga, denar? Za zdaj nič ne kaže, da bi se ob papeževih besedah zdrznili ...

In v Sloveniji? O tem, kaj se pridiga v cerkvah, ne morem soditi. Če pa je sestava parlamenta po verski plati zrcalo slovenskega prebivalstva, potem lahko sklepamo, da sedi v njem večina vernih predstavnikov ljudstva. Ste kdaj dobili občutek, da bi se jih papež (vsaj večine) dotaknil s svojo socialno mislijo, odnosom do homoseksualcev (“Kdo sem pa jaz, da bi jih sodil?”), do družine? Gospodarski razvoj, ki naj bi vključeval šibke? Eh, dajte ga no lomit, gospod papež. Pomagati tistim, ki si ne morejo sami? To je delo dobrodelnih organizacij, ne države. Potrebujemo vitko državo, zategovanje pasu, čim manj stroškov za šolstvo, zdravstvo, socialo ...

Eh, Frančišek, še veliko dela bo potrebnega na Zemlji ...

---

---