Obrtniki bodo preživeli. Še vedno so.

Človeku se res zasmilijo, ko sliši jadikovanja ob bližanju dneva, ko bodo morali za opravljeno storitev ali prodano blago izstaviti račune. Pa ne onih na listku iz bloka, temveč take, iz katerih bo država takojci razbrala, koliko ji pripada. O obrtnikih seveda teče beseda, ki bodo morali takoj po odhodu dedka Mraza v svojih poslovalnicah (ali na terenu) imeti davčne blagajne, strah in trepet tistih, ki so doslej poslovali ... malce po domače. In teh ni bilo malo, pa naj se tam gori v prestolnici njihovi predstavniki še tako pridušajo, da jih velika večina da cesarju, kar je cesarjevega.

Saj ne, da bi kaj imel proti delavnim in podjetnim fantom in dekletom, ki sta jih poslovna žilica in občutek, da je bolje biti na svojem, pahnila na pota obrtništva. Včasih, v nekem drugačnem svetu, sem celo močno sočustvoval z njimi, saj so veljali skoraj za sovražnike sistema, neprilagojenci, ki niso združevali dela v velikih tovarniških dvoranah. Izjema so bili seveda gostinci, ki so bili rado videni. Konec koncev je lahko samo v zasebnih oštarijah politična smetana, ki je prisegala na združevanje dela in sredstev, snedla kakega odojka po uspešno izpeljanem kongresu ali otvoritvi nove šole. Pa mesarjev seveda ne smemo pozabiti, tistih iznajdljivih, pri katerih je lahko tudi v najhujšem pomanjkanju boljša polovica župana, partijskega sekretarja ali direktorja dobila kos slastne pečenke.

Tam v petdesetih in šestdesetih letih so bili redki izvoljenci, ki jim je bilo dovoljeno ustvariti lastno kraljestvo zasebnega dela in denarja. S čevljarstvom, popravljanjem avtomobilov ali kakim še manj vpadljivim poslom so se lahko ukvarjali, saj niso bili v napoto svetlim ciljem elektrifikacije in industrializacije, socialističnemu raju na zemlji skratka. Za kaj več pa so morali biti v mladosti že vsaj mitraljezci ali jurišniki, ki so prihrumeli iz gozdov in nas osvobodili. Pa šopiriti se niso smeli preveč s svojo imovino. No ... vsaj riniti v najbolj ugledna naselja z najlepšim razgledom, kjer so svoj raj na zemlji ustvarili tisti poklicani, ne ... Sčasoma so postajali vse bolj sprejemljivi, iz razrednih sovražnikov so se prelevili v hvalevredne ustvarjalce narodovega bogastva. Če me spomin ne vara, je bila v 80. letih najbogatejša občina v Sloveniji domžalska, v kateri so bili obrtniki najbolj na gosto posejani. Previharili so vse viharje komisij za ugotavljanje izvora premoženja in preživeli.

Kar veliko sem jih imel priložnost spoznati prav v bližini prostorov, kjer sem združeval svoje delo, tako rekoč za vogalom, v lokalu, ki je nosil ponosno ime Press club. Večinoma so bili drobni obrtniki, ki so počeli tisto, kar za veliko industrijo ni bilo zanimivo in donosno. Pero, Renato ... Tapecirali so stole in vrata, popravljali motorne žage in kosilnice, brizgali plastiko ... Sami dobrodušneži, duhoviteži in veseljaki, ki so radi zvrnili kozarček ali dva v novinarski družbi, povedali kak protirežimski ali sočen vic in se vrnili v svoje delavnice. No ... včasih jih je za šankom ujela tudi noč. Nihče od njih ni tarnal nad svojo usodo, bili so svobodni ljudje. Nihče ni obogatel, a nihče ni tolkel reve. Morda tudi zato ne, ker so bili sila iznajdljivi v vodenju svojih knjig, kot se temu pravi. O računih večinoma ni bilo ne duha ne sluha, vse se je dalo dogovoriti prijateljsko, tako med brati ... Da bomo vsi zadovoljni, so rekli. In res smo bili, predvsem oni, ki so nam zaračunali prav toliko, kot bi nam z izstavljenim računom.

A ko spremljam zmrdovanje nad uvedbo davčnih blagajn, s katero bomo po tej plati postali normalna država, sem zadovoljen, da Perotu in Renatu ne bo treba praskati po zaslonih teh vražjih napravic. In prepričan sem, da bodo slovenski obrtniki preživeli, tako kot so hrvaški, čeprav so lani iz protesta skoraj državo na glavo postavili. Še zmeraj so, trpežni so, njihova iznajdljivost pa je brezmejna.

---

---