Nismo Norveška, a niti Burundi ne

Berem, da kani koprska Komunala odkupiti polovico večinskega deleža v ugledni in uspešni kleti Vinakoper. Čeprav zamisel menda ni zrasla na zelniku Gašparja Gašparja Mišiča, je to dober znak, saj je možakar znan po tem, da se ne brani kozarca žlahtne kapljice. Bo že znal poskrbeti, da bodo vinogradi lepo urejeni ... Saj ni velike razlike med obrezovanjem cvetličnih gredic in trt. Pa še priročna novoletna poslovna darila bo imel vedno na voljo: ob vrečkah za biološko razgradljive odpadke bodo njegove stranke, torej vsi mi, občani Kopra, za praznike dobili še steklenico refoška ali malvazije letnika 2015. A šalo na stran: še vedno je bolje to, kot pa da koprska klet pristane v rokah kakega ukrajinskega trgovca z žganicami, kot se je to zgodilo vipavski kleti ... Spodbudna zgodba, vsaj za zdaj, skratka.

Kot so spodbudne ugotovitve, ki jih je te dni obelodanil britanski inštitut Legatum. V javnosti seveda niso in ne bodo tako odmevale, kot odmevajo črnoglede podobe, ki jih o Sloveniji slikajo razne “neodvisne” raziskave o ekonomski svobodi v naši državi, o nekonkurenčnosti zaradi nedokončane privatizacije vsega, kar je še kaj vredno. Takrat se na nacionalni televiziji zagotovo zdrzne vsaj Rosvita; tokrat se zagotovo ne bo.

In kaj pravijo izsledki raziskave, ki jo že sedmo pripravljajo na Otoku? Blaginjo merijo vrli Britanci, torej tisto, kar ljudi osrečuje ali jih dela nesrečne. Pa ne zgolj tisto otipljivo, ki se meri v količini meric ruskega kaviarja, dolžini in moči pločevine v garaži, eksotičnosti počitnikovanj ... Med blaginjo uvrstijo - poleg gospodarstva in podjetništva - tudi izobraževanje, zdravstvo, varnost, osebno svobodo, socialni kapital ... In glej ga, šmenta: med 142 državami sveta Slovenija zaseda povsem spodobno 25. mesto, resda eno slabše kot pretekla leta. Od sosedov je pred nami le Avstrija, dokaj daleč za nami so Italija, Madžarska in Hrvaška, približujejo pa se nam Češka, Poljska, Estonija in Slovaška. Že vseh sedem let na vrhu lestvice blagostanja vztraja Norveška.

K tem podatkom lahko prištejemo še letošnje ugotovitve Statističnega urada RS, po katerih je kar 83 odstotkov Slovencev zadovoljnih s svojim življenjem, pa nedavne izjave predstavnice Mednarodne zdravstvene organizacije, ki je slovenski zdravstveni sistem prepoznala kot povsem primerljiv z mnogimi evropskimi ali celo kot boljši. Od kod torej razbohoteno in glasno prepričanje, da gre v tej državi vse narobe, da je tako rekoč vse na psu, začenši z zdravstvom, šolstvom, javno upravo, sodstvom? Resda v četrt stoletja nismo postali Švica, a prav nič ne pogrešam njene dvolične vpletenosti v finančne škandale, dolgočasne urejenosti in deloholičnosti.

Postali smo normalna država z vsemi težavami v odraščanju, le da slednje traja nekoliko dlje kot pri človeškem rodu. Starejši Slovenci, ki so okusili izkušnjo zdomstva, se ob vrnitvi v domovino pogosto pridušajo: “To je Amerika, ne tista tam, čez morje ...”. In modri ljudje, ki so izkusili marsikaj, bodo že vedeli. A kako v to prepričati tisti del slovenske javnosti, ki črpa svoj pogled predvsem iz novodobne medijske scene, ukrojene po načelu “samo slaba vest je dobra vest”? Slednja lahko živi in preživi samo z brskanjem po resničnem ali namišljenem gnojniku, z razpihovanjem sporov petelinov na njem ... Za tiste, ki jim je to edina duševna hrana, je le eno zdravilo: za teden dni ugasnite televizijske sprejemnike, izogibajte se spletnih strani, socialnih omrežij, polnih strupa ...

Aja, Burundi iz naslova ... Majhna država v osrednji Afriki, na meji med Kongom, Tanzanijo in Ruando, ki je na omenjeni lestvici obtičala skoraj na dnu, tik pred Čadom, Haitijem, Afganistanom in Srednjeafriško republiko. Naj bo podatek v pomoč tistim, ki bodo v svoji togotnosti že v bližnji prihodnosti poskušali narisati čim bolj črno podobo slovenske stvarnosti.

---

---