Kapitalizem nam je povečal želodce
Ste že opazili, kako je težko priti iz nekaterih velikih trgovin, če ničesar ne kupite? Na to me je v dneh neobrzdanega nakupovanja opozorila kolegica v službi. Pri blagajnah je neznosna gneča, zaprte so pač dobesedno zaprte ... Ostane ti zgolj prerivanje mimo v vrsti čakajočih ali pa dolg sprehod do kakega temu namenjenega izhoda tam nekje v kotu, na koncu trgovine ... Po labirintu obloženih polic seveda, da bi te le obšle skomine ... Prebrisani so ti trgovci, “v nulo” imajo naštudirano potrošniško psihologijo.
In ko tako včasih slišim povsem resno in katastrofično statistično trditev, da je zaradi krize standard državljanov padel tja na tistega v letu 2007 ali celo 2004, se zdrznem in se vprašam: pa kaj za hudiča nam je pred sedmimi ali desetimi leti manjkalo? Smo bili lačni in bosi, nismo imeli denarja za kino, za otrokovo malico ali smučarski tečaj? Seveda ne gre posploševati: tudi takrat (in zdaj) so bili reveži, ki so komajda uspeli povezati konec meseca z naslednjim.
Je torej kaj narobe s statistiko ali z mojim razumevanjem splošnega blagostanja, ko v teh dneh kradoma opazujem vsebino in napolnjeno prostornino nakupovalnih vozičkov? V predprazničnih dneh slednja le poredkoma ne doseže merske enote, ki mi pride prav, ko se odločam, v katero čakalno vrsto pred blagajno bom stopil. En tekoči trak ji pravim. Že bežen pogled mi namreč pove, koliko tekočih trakov blaga bo morala blagajničarka obdelati, preden bom prišel na vrsto.
Pa ne le količina, tudi vsebina z vseh polic nabrane trgovske robe me vsakič presune. Je pred durmi nova svetovna vojna, se nam obeta cunami, ki bo z obličja zemlje odplaknil vse tiste blizu morja postavljene montažne štacune in bo treba po popraznično špežo na Kozino? Vsi ti smokiji, kokice, lojtrniki jajc in sladkih pijač z mehurčki ... In skladovnice jogurtov, ki nam bodo v prazničnih dneh s svojimi bakterijami klistirali črevesje ... Kateri nakupovalni zlodej se je vselil v naše možgane, da ne znamo enega dne, ko trgovine izjemoma zaprejo svoje duri, preživeti brez polnega prtljažnika bolj ali manj odvečne šare, s katero preobložimo praznično mizo? Je razlog iskati v spremembi telesnega ustroja Slovencev, so se nam v kapitalizmu povečali želodci? Ali pa gre le za priredbo in uporabo tiste znane balkanske misli: kad se već propada, nek se propada otmeno ...?
Odgovora seveda ne poznam, spoznavam pa trgovsko taktiko. Včasih smo na domove dobivali sila skromna, suhoparna obvestila o tem ali onem blagu, ki se ga da v določenem obdobju kupiti ... hm ... skoraj zastonj. Tako kot so se začeli množili trgovci, tako je ta papirnata solata, ki v utečenem ritmu polni poštne nabiralnike, postala obvezno čtivo ljudi. Pa ne le upokojencev, ki imajo največ časa in najmanj denarja ... Kaj akcija Primorci radi beremo - branje reklamnih oglasov je postalo naše vsakodnevno kulturno opravilo pred spanjem. Sestaviti si je namreč treba bojni načrt za naslednji dan: kje ponujajo najmehkejše in najcenejše zrezke, kje vrtalne stroje na baterije, kje najlepše ukrivljene kumarice ... Da nam ja ne bo kaj slastnega zbežalo to soboto, pa v nedeljo, pa seveda vsak petek in svetek ...
Pa plačilo, ko se zazreš v končni znesek na blagajni? Sitnica, pravi drobiž, kot bi dejal Sir Oliver v Alanu Fordu. Vedno je pri roki kartica, plastični denar, satanski izum potrošniške družbe. Potegneš skozi čitalec in potešeno, z rameni, povešenimi pod težo vrečk, zadovoljno odkorakaš iz novodobnega templja sreče.
Danes bom ponosno sklenil letošnje nakupe, dragi bralci: privoščil si bom hrustljavo bageto. Pa če me bosta Mate in Tomaž, tista dva, ki kuhata tam na televiziji in se slikata na vratih trgovine, še tako postrani gledala.